Oreh (Srečko Kosovel)

Oreh
Pesmi
Srečko Kosovel

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Zasadil je stari Torkar
oreh. Dvajsetleten je bil takrat,
pa se že mu je vsesala
v dušo grenka žalost
in z bridkostjo ga pojila
in s sovraštvom, maloupom.
Tako vsi so povečini.

Pa je prišel v šestdeseto,
zagorelo je v poljanah,
zagorelo je po mestih. —

Pa se hrbet mu skrivil je
pa so mu zobje izpali
in lasje se pobelili,
(bili so kot bela volna),
stari Torkar pa kot jagnje
čakal tolažnice Smrti.

Ali glej: nenadoma —
kaj prihaja s svetlim ognjem,
kaj prihaja z blaznim vriskom?
Svoboda vihra na konju
vsa goreča, vsa bleščeča,
(tla pod njo so vsa goreča),
na ognjenem zlatem konju.

In v oktobrskem večeru,
ko da duše izprašuje,
je viharilo v drevesih,
dvigalo je skednjem strehe
in divjalo in divjalo
in še oreh je izrulo.

Pa nenadoma je prišlo
kakor črn oblak. In Torkar
reče sinu: »Vsadi oreh,
o, mogoče še dočakaš,
kar nekoč sem čakal jaz.«