Amon

Za druge pomene glej Amon (razločitev).

Amon (tudi Amun, Amen in redko Imenand), kar pomeni nevidni, je bilo v staroegipčanski mitologiji ime božanstva, ki se je iz boga zraka razvilo v eno najpomembnejših božanstev − stvarnika duše (ba). V različnih obdobjih je bil čaščen tudi kot bog plodnosti Amun - Min in sončni bog Amon - Ra.

Amon
Transcendentni nebeški bog, bog neba
Ime v hieroglifih
Kultno središče	Tebe
Simbol	dve stoječi peresi, sfinga z ovnovo glavo
Smer neba	zahod
Osebne informacije
Partner	Amunet Wosret Mut
Otroci	Honsu in Montu
Ustrezniki
Grški ustreznik	Zevs

Etimologija

Amonovo ime se v egipčanskih zapisih prvič pojavi kot ỉmn, kar pomeni nevidni. Glede na to, da v egipčanskih hieroglifih niso zapisovali samostalnikov, so egiptologi posredno ugotovili, da se je ime izgovarjalo kot *jamānu (brano, IPA: /jamaːnu/). Ime je preživelo tudi v koptskem jeziku.

Rojstvo in čaščenje

Na začetku je bil samo ocean Nun. Po mitu iz Hermopolisa je imel Nun ženo Naunet. Iz Nuna je zrasel hrib in na njem je bil ustvarjen Amon ("nevidni", po mitu je Amon obstajal že pred hribom in je imel ženo Amaunet). Amon je na hribu izpljunil Šu in Tefnut, dvojčka. Postala sta starša neba (Nut) in Zemlje (Geb). V Hermopolisu so Nun, Naunet, Amon in Amaunet slavili kot »očeta in materi, ki so bili že pred pravimi bogovi«. Amon je postal kralj bogov, predvsem v Novem kraljestvu. Na koncu je Amon postal »neprepoznaven«. Amon je bil najbolj čaščen v Karnaku in Luksorju. Vsi faraoni so hoteli pokazati svojo pobožnost in so gradili dvorane s stebri in kapiteli v obliki papirusa. V templju so častili Amona (zaščitnik templja), Mut (Amonova žena, ki je premagala prejšnjo Amonovo ženo) in Honsa (boga Lune, sina Amona in Mut). Pot s sfingami z glavami ovna se vidi še danes, z njimi je potoval Amon med procesijami do Luksorja, ograjena je bila s palmami, do Minovega templja, kjer naj bi postal Min. Amonovi svečeniki so bili lastniki bogatih zakladnic, ker so faraoni darovali denar bogu Amonu, svečeniki pa so si ga prilastili. Amonov tempelj je bil zaprt v dobi Amarne, ko je vladal Amenofis IV., a je Nefretete (faraonova žena) po njegovi smrti ponovno uvedla Amonov kult in vrnili so se do takrat nezaposleni svečeniki. Danes je tempelj brez strehe, stojijo pa mnogi stebri in obeliski.

Zgodnja zgodovina

Amon in Amaunet sta navedena v starih egiptovskih piramidnih besedilih. Amon in Amaunet sta oblikovala četrtino starodavne ogdoade (skupina osmih bogov) iz Hermopolisa, kar je prvobitna zasnova ali element zraka ali nevidnosti (ustreza Šuju v eneadi), zato je bil Amon kasneje bog vetra. Menili so, da se je Amon sam ustvaril, nato pa še okolico.

Amon je bil zaščitnik Teb po koncu prvega vmesnega obdobja v obdobju 11. dinastije. Njegova žena je bila Mut. V Tebah so Amon kot oče, Mut kot mati in bog Lune Honsu oblikovali božansko družino ali »tebansko triado«.

Bog zraka

Amon je bil v staroegipčanski mitologiji sprva božanstvo zraka, ki je eden od štirih elementov, ki so ustvarili svet (praocean, večnost in tema so preostali trije). Njegovo ime, ki pomeni nevidni, izraža eno od osnovnih lastnosti zraka in vetra. Kot vse preostale člane ogdoade iz Heliopolisa, kjer je bil kult najmočnejši, so njegovo moško stran upodabljali kot žabo oziroma bitje z žabjo glavo. Nevidnost je bila simbolično predstavljena z modro barvo, ki je barva neba.

Kult ogdoade temelji na dualistični zasnovi čaščenja, zato je imel Amon tudi svojo žensko stran, imenovano Amunet, ki je ženska oblika besede Amon. Kot vse preostale ženske predstavnice ogdoade iz Heliopolisa je bila tudi Amunet upodobljena kot kača.

Literatura

• Assmann, Jan (1995). Egyptian Solar Religion in the New Kingdom: Re, Amun and the Crisis of Polytheism. Kegan Paul International. ISBN 978-0710304650.
• Ayad, Mariam F. (2009). God's Wife, God's Servant: The God's Wife of Amun (ca.740–525 BC). Routledge. ISBN 978-0415411707.
• Cruz-Uribe, Eugene (1994). »The Khonsu Cosmogony«. Journal of the American Research Center in Egypt. 31. JSTOR 40000676.
• Guermeur, Ivan (2005). Les cultes d’Amon hors de Thèbes: Recherches de géographie religieuse (v francoščini). Brepols. ISBN 90-71201-10-4.
• Klotz, David (2012). Caesar in the City of Amun: Egyptian Temple Construction and Theology in Roman Thebes. Association Égyptologique Reine Élisabeth. ISBN 978-2-503-54515-8.
• Kuhlmann, Klaus P. (1988). Das Ammoneion. Archäologie, Geschichte und Kultpraxis des Orakels von Siwa (v nemščini). Verlag Phillip von Zabern in Wissenschaftliche Buchgesellschaft. ISBN 978-3805308199.
• Otto, Eberhard (1968). Egyptian art and the cults of Osiris and Amon. Thames & Hudson.
• Roucheleau, Caroline Michelle (2008). Amun temples in Nubia: a typological study of New Kingdom, Napatan and Meroitic temples. Archaeopress. ISBN 9781407303376.
• Thiers, Christophe, ur. (2009). Documents de théologies thébaines tardives. Université Paul-Valéry.
• Zandee, Jan (1948). De Hymnen aan Amon van papyrus Leiden I. 350 (v nizozemščini). E.J. Brill.
• Zandee, Jan (1992). Der Amunhymnus des Papyrus Leiden I 344,Verso (v nemščini). Rijksmuseum van Oudheden. ISBN 90-71201-10-4.

Zunanje povezave

• Wim van den Dungen, Leiden Hymns to Amun
• (špansko) Karnak 3D :: Detailed 3D-reconstruction of the Great Temple of Amun at Karnak, Marc Mateos, 2007
• Amun with features of Tutankhamun (statue, 1332–1292 BC, Penn Museum)