Andronik II. Paleolog

Andronik II. Paleolog (grško starogrško Ἀνδρόνικος Β′ Παλαιολόγος, Andrónikos V Palaiológos) je bil od leta 1282 do 1328 cesar Bizantinskega cesarstva, * 25. marec 1259, † 13. februar 1332.

Andronik II Paleolog
Cesar in avtokrat Rimljanov
Cesar Bizantinskega cesarstva
Vladanje	11. december 1282–24. maj 1328
Kronanje	12. december 1282
Predhodnik	Mihael VIII. Paleolog
Naslednik	Andronik III. Paleolog
Rojstvo	25. marec 1259({{padleft:1259|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:25|2|0}}) İznik, Bizantinsko cesarstvo
Smrt	13. februar 1332({{padleft:1332|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:13|2|0}}) (72 let) Konstantinopel
Zakonec	Ana Ogrska Jolanda (Irena) Montferraška
Potomci	Mihael IX. Paleolog Konstantin Paleolog Ivan Paleolog Teodor I., markiz Montferraški Dimitrij Paleolog Simonida Paleologina, srbska kraljica Irena, žena Ivana II. Dukasa, sebastokratorja Tesalije (nezakonske) Marija, hatun Zlate horde (nezakonska) Despina, hatun Ilkanata (nezakonska)
Imena Andronik II. Dukas Angel Paleolog Ἀνδρόνικος Β′ Παλαιολόγος
Vladarska rodbina	Dinastija Paleolog
Oče	Mihael VIII. Paleolog
Mati	Teodora Paleologina

Med njegovim vladanjem je začelo Bizantinsko cesarstvo propadati. Večino bizantinske zahodne Anatolije so osvojili Turki, zadnji dve leti njegovega vladanja pa je zaznamovala prva paleološka državljanska vojna med njim in njegovim vnukom Andronikom III. Vojna se je končala leta 1328 z odstopom Andronika II. in njegovim umikom v samostan.

Življenje

Andronik II. je bil rojen v Nikeji kot Andronik Dukas Angel Komnen Paleolog (Ἀνδρόνικος Δούκας Ἄγγελος Κομνηνός Παλαιολόγος). Bil je najstarejši preživeli sin Mihaela VIII. Paleologa in Teodore Paleologine, pranečakinje Ivana III. Dukasa Vataca.

Ko je Andronikov oče leta 1261 osvojil Konstantinopel, ki je bil od četrte križarske vojne prestolnica Latinskega cesarstva, je Andronika imenoval za svojega socesarja, vendar je bil kronan šele leta 1272. Ko je leta 1282 postal samostojen vladar, je takoj prekinil očetovo nepriljubljeno zvezo s papeštvom, v katero je bil prisiljen, da bi dobil papeževo podporo, razkol v pravoslavni duhovščini pa mu je uspelo zgladiti šele leta 1310.

Andronik II. se je soočal tudi z gospodarskimi težavami. Med njegovim vladanjem je vrednost bizantinskega perperja strmo padla, ker je v državno blagajno pritekla komaj sedmina dohodkov (v nominalnih kovancih) od tistih pred njim. Da bi povečal dohodke in zmanjšal izdatke, je povečal davke, zmajšal davčne olajšave in leta 1285 razpustil bizantinsko ladjevje (80 ladij). Cesarstvo je zato postalo zelo odvisno od Beneške in Genovske republike, od katere je leta 1291 najel 50-60 ladij. Pomanjkanje ladij se je izkazalo za zelo boleče v vojnah z Benetkami leta 1296–1302 in 1306–1310. Leta 1320 je poskušal obnoviti ladjevje z gradnjo 20 galej, vendar mu to ni uspelo.

Andronik II. in Mihael IX. Paleolog (srebrni bazilikon)

Nekaj problemov, s katerimi se je soočalo Bizantinsko cesarstvo, je poskušal rešiti z diplomacijo. Po smrti prve žene Ane Ogrske se je poročil z Jolando (Ireno) Montferraško, s čimer so se končale montferraške zahteve po Solunskem kraljestvu. Svojega sina in sovladarja Mihaela IX. Paleologa je poskušal poročiti z latinsko cesarico Katarino I. Courtenaysko, da bi prekinil zahodne težnje po obnovi Latinskega cesarstva. S poroko svoje pet let stare hčerke Simonide s srbskim kraljem Štefanom Milutinom leta 1298 je poskušal zgladiti spore s Srbijo v Makedoniji.

Andronik se je kljub temu, da mu je uspelo v veliki meri rešiti probleme v Evropi, še vedno soočal s propadanjem bizantinske meje v Mali Aziji, čeprav sta tam učinkovito, vendar malo časa, vladala guvernerja Aleksej Filantropen in Ivan Tarhaniot. Njune vojaške zmage proti Turkom v Mali Aziji so bile v veliki meri odvisne od znatnih vojaških kontingentov beguncev in izgnancev s Krete, ki je bila pod beneško okupacijo. Begunce je vodil Hortacis, katerega je Mihael VIII. vrnil v domovino v okviru sporazuma, podpisanega z Benečani leta 1277. Andronik je begunce s Krete naselil v porečje Meandra v jugozahodni Mali Aziji na bizantinski meji s Turki

Po propadlem poskusu socesarja Mihaela IX. leta 1302, da bi zadržal prodiranje Turkov, in katastrofalnem porazu v bitki pri Bafeju, je bizantinska vlada najela Katalonsko družbo Almogavarjev, pustolovcev iz Katalonije pod poveljstvom Rogerija de Flora, da uniči bizantinske sovražnike v Mali Aziji. Katalonci so bili uspešni, vendar nesposobni zagotoviti trajen mir. Ker so bili bolj brezobzirni in divji od sovražnika, ki so ga nameravali pokoriti, so se sprli z Mihaelom IX., po umoru Rogerija de Flora leta 1305 pa so se odkrito obrnili proti bizantinskim delodajalcem. S skupino turških prostovoljcev so na poti v latinsko južno Grčijo opustošili Trakijo, Makedonijo in Tesalijo in osvojili Atensko in Tebansko vojvodino. Turki v Mali Aziji so nadaljevali prodiranje na bizantinsko ozemlje in leta 1326 zasedli Pruso (Bursa). Do konca vladanja Andronika II. je bila v rokah Osmana I. in njegovega sina Orhana I. večina Bitinije. Karasidi so po letu 1296 osvojili Misijo s Paleokastronom, Germijan leta 1328 Simav, Saruhan leta 1313 Magnezijo in Ajdinidi leta 1310 Smirno.

Zlati perper Andronika II., klečečega pred Kristusom

Težave Bizantincev je izkoristil Teodor Svetoslav Bolgarski. Porazil je Mihaela IX. in v letih 1305-1307 osvojil večino severovzhodne Trakije. Konflikt se je končal z dinastično poroko Mihaelove hčerke Teodore z bolgarskim carjem.

Samopašno vedenje Mihaelovega sina Andronika III. je povzročilo razkol v družini. Po Mihaelovi smrti leta 1320 se je Andronik II. odrekel svojemu vnuku, kar je povzročilo državljansko vojno, ki je z nekaj prekinitvami trajala do leta 1328. V konflikt so se vmešali tudi Bolgari. Mihael III. Asen je Androniku II. poslal vojaško pomoč, v resnici pa ga je nameraval aretitati. Leta 1328 je v Konstantinopel slavnostno vkorakal Andronik III. in prisilil Andronika II. k odstopu.

Andronik II. je umrl kot menih v Konstantinoplu leta 1332.

Družina

Andronik II. se je leta 1273 poročil z Ano Ogrsko, hčerko Štefana V. Ogrskega in Elizabete Kumanske. Z njo sta imela sinova

• Mihaela IX. Paleologa (17. spril 1277 – 12. oktober 1320)
• Konstantina Paleolga, despota (okoli 1278 – 1335); Konstantina je njegov nečak Andronik III. Paleolog prisilil, da je odšel v samostan

Ana je leta 1281 umrla. Andronik II. se je leta 1284 poročil z Jolando (Ireno) Montferraško, hčerko Viljema VII. Montferraškega. Z njo je imel

• Ivana Paleologa, despota (okoli 1286–1308),
• Bartolomeja Paleologa, rojenega 1289, ki je umrl v mladosti
• Teodora I., markiza Montferraškega (1291–1338)
• Simonido Paleologino (1294–po 1336), poročeno s srbskim kraljem Štefanom Milutinom
• Teodoro Paleologino, rojeno 1295), ki je umrla v mladosti
• Dimitrija Paleologa, despota (1297–1343)
• Izaka Paleologa, rojenega 1299, ki je umrl v mladosti

Andronik II. je imel tudi najmanj tri nezakonske hčerke:

• Ireno, poročeno z Ivanom II. Dukasom, vladarjem Tesalije
• Marijo, poročeno s Tokto, kanom Zlate horde
• hčerko, znano kot Despina Hatun, poročeno z Oldžejtujem, kanom Ilkanata

Nadarbine

• samostan Ardenica
• samostan Olimpske matere Božje
• samostan Zograf

Predniki

16. ? Mihael Dukas Paleolog

8. Aleksej Paleolog (megas doux)

4. Andronik Dukas Komnen Paleolog

18. Ivan Kantakuzen

9. Irena Komnena

19. Marija Komnena

2. Mihael VIII. Paleolog

20. Jurij Komnen Dukas Paleolog

10. Aleksej Paleolog, despot

21. ? Irena Komnena Kantakuzena

5. Teodora Angelina Paleologina

22. Aleksej III. Angel

11. Irena Komnena Angelina

23. Eufrozina Dukaina Kamatera

1. Andronik II. Paleolog

24. Bazilij Vatac

12. Izak Dukas Vatac

25. sorodnica Alekseja III.

6. Ivan Dukas

3. Teodora Paleologina

14. Ivan Komnen Angel

7. Evdokija Angelina

Viri

• Bartusis, Mark C. (1997). The Late Byzantine Army: Arms and Society 1204–1453. University of Pennsylvania Press. ISBN 978-0-8122-1620-2.
• Chisholm, Hugh, ur. (1911). »Andronicus II« . Enciklopedija Britannica (v angleščini). Zv. 1 (11. izd.). Cambridge University Press. str. 976.
• Fine, John Van Antwerp (1994). The Late Medieval Balkans: A Critical Survey from the Late Twelfth Century to the Ottoman Conquest. Ann Arbor: University of Michigan Press. ISBN 978-0-472-08260-5.
• Kazhdan, Alexander, ur. (1991). Oxford Dictionary of Byzantium. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-504652-6.
• Laiou, Angeliki E. (1972). Constantinople and the Latins: The Foreign Policy of Andronicus II, 1282–1328. Harvard University Press. ISBN 0-674-16535-7.
• Κοντογιαννοπούλου, Αναστασία (2004). Η εσωτερική πολιτική του Ανδρονίκου Β΄ Παλαιολόγου (1282-1328). Διοίκηση - Οικονομία. Κέντρο Βυζαντινών Ερευνών Θεσσαλονίκη. ISBN 960-7856-15-5.
• Nicol, Donald M. (1993) [1972]. The Last Centuries of Byzantium, 1261-1453. Cambridge: Cambridge University Press.
• Papadakis, Aristeides (1997) [1983]. Crisis in Byzantium: The Filioque Controversy in the Patriarchate of Gregory II of Cyprus (1283-1289) (Rev. izd.). Crestwood, NY: St. Vladimir's Seminary Press.
• Treadgold, Warren T. (1997). A History of the Byzantine State and Society. Stanford University Press. ISBN 0-8047-2630-2.

Andronik II. Paleolog Dinastija Paleolog Rojen: 25. marec 1259 Umrl: 13. februar 1332
Vladarski nazivi
Predhodnik:  Mihael VIII.	Bizantinski cesar 11. december 1282–24. maj 1328 z Mihaelom VIII. (11. december 1282–24. maj 1328) Mihaelom IX. (1294–1320) Andronikom III. (1325–1328)	Naslednik:  Andronik III.