Azurit
Azurít (arabsko al-azurd - modrilo oz. perzijsko lazhward - modra barva) je mineral bakrovega hidroksi karbonata in spada med karbonate.
Azurit | |
---|---|
Splošno | |
Kategorija | Karbonatni mineral |
Kemijska formula | Cu3(CO3)2(OH)2 |
Lastnosti | |
Molekulska masa | 344,67 g/mol |
Barva | modra |
Kristalni sistem | monoklinski prizmatski |
Trdota | 3,5-4 |
Sijaj | steklast do diamanten |
Barva črte | modra |
Specifična teža | 3.773 (izmerjeno), 3.78 (izračunano) |
Gostota | 3,7-3,9 g/cm³ |
Kakor izrazito zeleni malahit se tudi izrazito modro obarvani azurit imenuje po barvi. Je nekoliko lažji od malahita, pa tudi manj pogost. Kot sekundarni bakrov mineral nastaja z oksidacijo bakrovih sulfuidov.
Poimenoval ga je François Sulpice Beudant leta 1824.
Nahajališča
urediV Sloveniji najdemo azurit na več mestih, večinoma v obliki tankih žilic ali pa prevlek. Med lepšimi je azurit, najden v Savskih jamah nad Jesenicami.Tudi danes je še mogoče najti posamezne intezivno obarvane prevleke na apnencu, skupaj z malahitom. Vztrajen zbiralec bo našel azurite na nekaterih odvalih starih bakrovih rudišč, skupaj z drugimi bakrovimi minerali. V nekaterih starejših literaturah so opisana nahajališča na Rožci nad Hrušico, v Litiji in Podkraju pri Radečah ter na Remšniku in Stegovniku.
Tako kot malahit je tudi azurit zelo razširjen mineral. Najbogatejša najdišča so v Franciji (Chessy), Italiji (Calabona in Rosas na Sardiniji), Grčiji (Laurion), Nemčiji (Calw, Mechernich in Wallerfangen), na Češkem (Český Brod), Slovaškem (Špania Dolina), v Romuniji, Rusiji, ZDA (Bisbee v Arizoni, Utah), Čilu, Mehiki (San Carlos, Mazapil, Zacatecas), Maroku (Touissit), Namibiji (Tsumeb), Perziji in Avstraliji (Broken Hill).
Uporaba
urediAzurit uporabljajo predvsem za izdelovanje okrasnih predmetov. Za nakit se brusi v obliki »kabošonov«, lahko celo fasetno, vendar je občutljiv. V preteklosti so ga uporabljali tudi za barvilo (gorsko plavo ali armenski kamen).
Kot ruda je manj pomemben, zato pa zanimivejši za znanstvenike in zbiralce.
Opombe in sklici
urediViri
uredi- Vidrih R.; Mikuž V. (1995). Minerali na Slovenskem, 1. izdaja. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. str. 379. COBISS 53037312. ISBN 86-365-0184-9.
Zunanje povezave
uredi