Wikipedija

Biologija

znanstveno proučevanje živih bitij, zlasti njihove zgradbe, delovanja, rasti, razvoja in razširjenosti

Biologíja (starogrško βίος: bíos - življenje + starogrško λογος: logos - beseda, nauka) ali življenjeslovje je naravoslovna veda, ki preučuje razvoj, zgradbo in delovanje živih sistemov in njihovo medsebojno povezanost ter procese v živi naravi od molekularne ravni pa do biosfere. Preučuje fizične značilnosti in obnašanje organizmov, tako tistih, ki živijo danes, kot tistih, ki so živeli v davnini, in njihov medsebojni vpliv ter vpliv okolja. Združuje širok spekter znanstvenih disciplin, ki jih dandanes pogosto obravnavamo kot samostojne discipline. Termin »biologija« v sodobnem smislu je prvi uporabil francoski znanstvenik Jean-Baptiste de Lamarck konec 18. stoletja.

Znanstvenik, oziroma znanstvenica, ki deluje na področju biologije, je biolog, oziroma biologinja.

Zgodovina

uredi
 
Ernst Haeckel: genealoško drevo z vsemi do takrat znanimi oblikami življenja (1879)
Glavni članek: Zgodovina biologije

Izraz biologija je izpeljan iz starogrške besede βίος, bios, »življenje« in pripone -λογία, -logia, »veda«.[1][2] Latinska oblika izraza se je prvič pojavila leta 1736, ko je Linnaeus (Carl von Linné) uporabil biologi v svojem delu Bibliotheca botanica. Izraz je ponovno uporabil l. 1766 Michael Christoph Hanov v delu z naslovom Philosophiae naturalis sive physicae: tomus III, continens geologian, biologian, phytologian generalis. Prva uporaba v nemščini, Biologie, so uporabili leta 1771 pri prevodu Linnaeusovega dela. Theodor Georg August Roose je leta 1797 uporabil izraz v predgovoru knjige Grundzüge der Lehre van der Lebenskraft. Karl Friedrich Burdach je leta 1800 uporabil izraz v strožjem pomenu - za vedo o človeku z morfološkega in psihološkega vidika (Propädeutik zum Studien der gesammten Heilkunst). V sodobnem, današnjem pomenu je izraz prišel v uporabo v razpravi Biologie, oder Philosophie der lebenden Natur (1802–22) avtorja Gottfried Reinhold Treviranusa, kjer je objavil:[3]

Objekti naše raziskave bodo različne oblike in pojave življenja, pogoji in zakoni pod katerimi se ta fenomen pojavlja, in vzroki, ki vplivajo nanje. Znanost, ki se ukvarja s temi objekti, bomo imenovali biologija [Biologie] ali doktrina življenja [Lebenslehre].

Čeprav se je moderna biologija razvila šele relativno nedavno, so že v davni preteklosti proučevali vede povezane z njo ali vključene vanjo. Naravoslovje so proučevali že stare civilizacije Mezopotamije, Egipta, Indijske podceline in Kitajske. Kakorkoli, za izvor moderne biologije in njen pristop do proučevanja narave se najpogosteje navaja Antična Grčija.[4] Medtem ko začetki formalnega študija medicine segajo v čas Hipokrata (ca. 460 - 370 pr. n. št.), je bil Aristotel (384 – 322 pr. n. št.) tisti, ki je največ prispeval k razvoju biologije. Pomembnejše delo je njegova Zgodovina Živali, ki temelji na splošnih filozofskih predpostavkah in kasnejša bolj empirična dela, ki se osredotočajo na raznovrstnost življenja. Aristotlov naslednik na liceju, Theophrastus, je napisal serije knjig o botaniki, ki so se ohranile kot napomembnejši prispevek antike k vedam o rastlinah do srednjega veka.[5]

Učenjaki srednjeveškega islamskega sveta, ki so pisali o biologiji so bili al-Jahiz (781–869), Al-Dinawari (828–896), ki je pisal o botaniki,[6] in Rhazes (865–925), ki je pisal o anatomiji in fiziologiji.

 
Van Leeuwenhoekovi mikroskopi so konec 17. stoletja razkrili prej neznan svet mikroorganizmov in drugih mikroskopskih struktur

Biologija se je začela hitro razvijati in rasti, ko je Antonie van Leeuwenhoek izboljšal mikroskop. Takrat so učenjaki odkrili semenčice, bakterije, infuzorije in raznovrstnost mikroskopskega življenja. Raziskave Jana Swammerdama so vodile k novim spoznanjem v entomologiji in pomagale pri razvoju osnovnih tehnik mikroskopskega seciranja in obarvanja.[7]

Napredek v mikroskopiji je imel velik vpliv na razvoj biologije. V zgodnjem 19. stoletju je večje število biologov pokazalo na osrednji pomen celice. Kasneje, v letu 1838, sta se Schleiden in Schwann začela zavzemati za danes splošni ideji, da (1) je osnovna enota organizma celica in (2) da imajo posamezne celice vse značilnosti življenja, čeprav sta nasprotovala ideji, da (3) vse celice nastanejo z delitvijo drugih celic. Zahvaljujoč delu Roberta Remaka in Rudolfa Virchowa je večina biologov do leta 1860 sprejela vse tri principe, kar je postalo poznano kot celična teorija.[8][9]

Medtem sta taksonomija in klasifikacija postali središče zanimanja naravoslovcev. Carl Linnaeus je leta 1735 v Systema Naturae objavil taksonomijo naravnega sveta, v 1750-ih pa je vsem svojim vrstam določil znanstvena imena.[10] Georges-Louis Leclerc, Comte de Buffon je obravnaval vrste kot umetne kategorije — in celo izrazil zamisel o skupnem izvoru vseh živih bitij. Buffonova dela so imela vpliv na evolucijske teorije Lamarcka in Darwina.[11]

Jean-Baptiste Lamarck je bil prvi, ki je predstavil medsebojno povezano teorijo evolucije.[12] Predpostavil je, da je evolucija rezultat okoljskega stresa na značilnosti živali, kar pomeni, da večkrat ko je bil nek organ uporabljen, bolj kompleksen in učinkovit je postal; tako se je žival lahko prilagodila na svoje okolje. Lamarck je verjel, da se te pridobljene značilnosti lahko dedujejo na potomce, ki jih bodo še naprej razvijali in izpopolnjevali.[13] Kakorkoli, prirodoslovec Charles Darwin je bil tisti, ki je s kombinacijo Humboldtovega biogeografskega pristopa, Lyellove uniformitarianizirane geologije, Malthusovega prispevka o rasti populacij, lastnega strokovnega znanja o morfologiji in obširnega opazovanja narave, razvil uspešnejšo evolucijsko teorijo, ki je temeljila na naravni selekciji; podobno sklepanje in dokazi so neodvisno pripeljali Alfreda Russel Wallacea do enakih zaključkov.[14][15] Čeprav je bila Darwinova teorija kontraverzna (kar se nadaljuje še danes), se je v znanstveni skupnosti hitro razširila in kmalu postala temeljno načelo hitro razvijajoče se znanosti biologije.

Odkritje dednosti se je pridružilo evolucijskim principom in populacijski genetiki. V 1940-ih in zgodnjih 1950-ih so poskusi kazali na DNK kot komponento kromosomov, ki vsebujejo enote dedovanja imenovane geni. Fokus na nove vrste modelnih organizmov kot so virusi in bakterije so skupaj z odkritjem dvojne vijačnice DNK leta 1953 označili prehod na obdobje molekularne genetike. Od 1950-ih pa do danes, se je biologija izredno razširila v molekularno področje. Genetski kod so razvozlali Har Gobind Khorana, Robert W. Holley in Marshall Warren Nirenberg. Leta 1990 se je pričel projekt Človeški genom z namenom določiti celotno zaporedje baznih parov človeškega genoma. Ta projekt je bil pravzaprav zaključen leta 2003,[16] vendar analize še niso v celoti objavljene.

Pregled biologije

uredi

Biologi preučujejo življenje na široki ravni velikostnih razredov:

Temelji moderne biologije

uredi

Celična teorija

uredi
Glavni članek: celična teorija.

Celična teorija trdi, da je celica temeljna enota življenja in da so vsa živa bitja sestavljena iz ene ali več celic ali iz produktov teh celic (npr.. polžja hišica). Vse celice nastanejo z delitvijo stare celice. V mnogoceličnih organizmih vsaka celica v telesu organizma na koncu nastane iz ene same celice v oplojenem jajčecu. Za celico velja tudi, da je osnovna enota v več patoloških procesih.[17] Poleg tega v procesih celic prihaja do fenomena prenosa energije, ki so del funkcije poznane kot metabolizem. Celice vsebujejo tudi informacije o dedovanju (DNK), ki se med delitvijo prenašajo iz ene celice v drugo.

Evolucija

uredi
Glavni članek: evolucija.
 
Naravni izbor v populaciji za temno obarvanost

Osrednji koncept v biologiji je, da se življenje spreminja in razvija preko evolucije, in da imajo vsa živa bitja skupni izvor. Teorija evolucije predpostavlja, da vsi organizmi na Zemlji, živeči in izumrli, izvirajo iz skupnega prednika ali genskega sklada prednikov. Zadnji skupni prednik vseh organizmov naj bi se pojavil pred okoli 3,5 milijardami let.[18] Biologi imajo univerzalnost in vseprisotnost genetske kode za jasen dokaz v prid teoriji skupnega prednika za vse bakterije, arheje in evkarionte (glej: izvor življenja).[19]

Leta 1809 je Jean-Baptiste de Lamarck evolucijo predstavil v znanstvenem leksikonu,[20] petdeset let kasneje pa jo je Charles Darwin postavil kot možen znanstveni model, ko je ubesedil njeno gonilno silo: naravni izbor.[21][22] (Alfred Russel Wallace je prepoznan kot soodkritelj tega koncepta, ker je pomagal pri raziskavah in poizkusih koncepta evolucije.)[23] Evolucija se danes uporablja kot razlaga velikega števila variacij življenja na Zemlji.

Darwin je postavil teorijo, da so se vrste in pasme razvile v procesu naravnega in umetnega izbora oz. selektivne vzreje.[24] V moderni sintezi teorije je bil genetski zdrs sprejet kot dodatni mehanizem evolucijskega razvoja.[25]

Evolucijska zgodovina vrst skupaj s sorodstvenimi odnosi med vrstami je poznana kot filogenija. Biologi zaradi pomanjkanja zgodovinskih dokazov v filogeniji uporabljajo različne pristope. Ti vključujejo primerjave DNK zaporedij, ki jih proučujejo znotraj molekularne biologije ali genomike, in primerjave fosilov in drugih zapisov o zgodovinskih organizmih znotraj paleontologije.[26] Biologi urejajo in analizirajo evolucijske odnose z različnimi metodami, ki vključujejo filogenetiko, fenetiko in kladistiko.

Genetika

uredi
Glavni članek: genetika.
 
Punnettov kvadrat upodablja križanje med dvema vrstama graha. To je grafični prikaz, s katerim lahko napovemo, katere genotipe in fenotipe pričakujemo v generaciji potomcev ter v kakšnem deležu bodo le-ti zastopani.

Geni so osnovne enote dedovanja v vseh organizmih. Gen je enota dedne zasnove in ustreza regiji DNK-ja, ki na specifičen način vpliva na obliko ali funkcijo organizma. Vsi organizmi, od bakterij do živali, imajo enak osnovni mehanizem, ki kopira in prevaja DNK v proteine. Celice prepišejo DNK gen v RNK verzijo gena, in ribosom potem prevede RNK v protein, zaporedje aminokislin. Prevajalni kod iz RNK kodona v aminokislino je enak za večino organizmov, za nekatere pa se rahlo razlikuje. Na primer, zaporedje DNK, ki kodira insulin za človeka, prav tako kodira inzulin, če ga vstavimo v druge organizme, kot so to rastline.[27]

DNK se običajno pojavi kot strnjeni kromosomi v evkariontih, in krožni kromosomi v prokariontih. Kromosom je organizirana struktura, ki vsebuje DNK in histone. Kromosomi v celici in katerekoli druge informacije o dedovanju, ki se nahajajo v mitohondrijih, kloroplastih ali kje drugje, se skupno imenujejo genom. V evkariontih se genomska DNK nahaja v celičnem jedru, skupaj z manjšo količino mitohondrijev in kloroplastov. V prokariontih se DNK nahaja znotraj neenakomerno oblikovanega telesa v citoplazmi imenovani nukleoid.[28] Genetska informacija v genomu se nahaja znotraj genov, in skupeh vseh teh informacij v organizmu se imenuje genotip.[29]

Homeostaza

uredi
Glavni članek: homeostaza.
 
Hipotalamus izloča CRH, ki usmerja izločanje ACTHja v hipofizi. Izmenično, ACTH usmerja izločanje glukokortikoidov (kot je kortizol) v skorji nadledvične žleze. Glukokortikoidi nato zmanjšajo hitrost izločanja hipotalamusa in hipofize, ko je dosežena zadostna količina glukokortikoidov.[30]

Homeostaza je zmožnost odprtega sistema, da regulira svoje notranje okolje z namenom vzdrževanja stabilnih pogojev s pomočjo večkratnih prilagoditev kemijskega ravnotežja. Te prilagoditve nadzorujejo medsebojno odvisni regulacijski mehanizmi. Vsi živi organizmi, enocelični ali mnogocelični, imajo homeostazo.[31]

Za vzdrževanje dinamičnega ravnovesja in učinkovitega izvajanja določenih funkcij mora sistem zaznavati in se odzivati na motnje. Po zaznavi motnje se biološki sistem običajno odzove z mehanizmom negativne povratne zveze. To pomeni stabilizacijo pogojev z zaviranjem ali pospeševanjem aktivnosti organa oz. sistema. Eden izmed primerov je sproščanje glukagona, ko je nivo sladkorja prenizek.

Energija

uredi
 
Osnovni pretok energije in življenja človeka.

Preživetje živega organizma je odvisno od neprestanega vnosa energije. Kemijske reakcije, ki so odgovorne za njeno delovanje, so naravnane za pridobivanje in pretvarjanje energije iz snovi (hrane). Na ta način pomagajo pri nastajanju novih celic in pri njihovem vzdrževanju. V tem procesu imajo molekule kemijskih snovi, ki sestavljajo hrano dvojno vlogo; prvič, vsebujejo energijo, ki se lahko pretvori za biološko kemijsko reakcijo; drugič, razvijajo nove molekularne strukture, sestavljene iz biomolekul.

Veje biologije

uredi

Sorodne panoge

uredi

Agronomija -- Antropologija -- Biokemija -- Biotehnologija -- Medicina -- Medicinska antropologija -- Fizična antropologija -- Veterina -- Živilstvo -- Živinoreja (zootehnika) -- Gozdarstvo -- Hortikultura -- Pedologija -- Fizična geografija -- Geologija

Predstavniki in zgodovina

uredi

Slavni biologi -- Zgodovina biologije -- Nobelova nagrada za fiziologijo ali medicino -- Časovna preglednica biologije in organske kemije

Biologija in evolucija

uredi

Eden od osrednjih konceptov biologije je, da se je vse življenje razvilo iz istih skupnih virov in se postopoma razvijalo v procesu evolucije. Prvi, ki je jasno formuliral to zamisel, je bil Charles Darwin, ki je za evolucijski mehanizem predlagal naravno selekcijo. Evolucijsko zgodovino vrste (ter s tem tudi vrst, iz katerih se je razvila) preučuje filogenija. Ta si pri pridobivanju podatkov pomaga z različnimi prijemi. Eden od njih so primerjave zaporedij DNA, kjer sodeluje z molekularno biologijo in genomiko, po drugi pa s primerjavo fosilov in drugih ostankov izumrlih organizmov, s katerimi se ukvarja paleontologija. Biologi analizirajo in urejajo evolucijske odnose z različnimi postopki, kot so filogenetika, fenetika in kladistika. Prelomnice v razvoju življenja, kot jih razume današnja biologija, so zbrane v preglednici »Pregled evolucijskega razvoja«.

Biologija v Sloveniji

uredi

Biologija se je razvijala tudi na področju današnje Slovenije in je največji razcvet doživela po obdobju razsvetljenstva, ko so se misleci začeli bolj intenzivno zanimati za naravni svet in ga preučevati z empiričnimi metodami. Po nekaterih ocenah razvoj slovenske biologije sicer zaostaja za svetovnim, biologija pa, primerjalno glede na ostale znanosti, v Sloveniji v splošni populaciji uživa nenavadno nizek ugled.[32]

Biološke ustanove in organizacije v Sloveniji

uredi

Nacionalni inštitut za biologijo je eden večjih raziskovalnih inštitutov v Sloveniji, ki se ukvarjajo z naravoslovnimi vedami. Ustanovila ga je vlada Republike Slovenije v letu 1960. Ukvarja se s številnimi raziskovalnimi dejavnostmi, vse od raziskav na področju biomedicine, biofizike, sistemske biologije do proučevanja okoljskih ved, kmetijstva, zdravja in prehrane. V okviru inštituta deluje tudi Morska biološka postaja Piran (MBP), ki je bila ustanovljena leta 1969, posveča pa se interdisciplinarnim ekološkim raziskavam obalnega morja (v glavnem biološki, fizikalni in kemijski oceanografiji). Na inštitutu raziskovalno delo poteka v okviru treh oddelkov; oddelek za biotehnologijo in sistemsko biologijo se ukvarja z mikroorganizmi, gensko spremenjenimi organizmi in sistemsko biologijo, na oddelku za genetsko toksikologijo in biologijo raka obravnavajo ekotoksikologijo, genetsko toksikologijo in biologijo raka, oddelek za raziskave organizmov in ekosistemov proučuje biološke proces na različnih organizacijskih nivojih (od celice do ravni ekosistemov).[33] Inštitut je od leta 2020 znova pridruženi član Univerze v Ljubljani.[34]

Na ZRC SAZU že 70 let deluje Biološki inštitut Jovana Hadžija, kjer se raziskovalci ukvarjajo z različnimi temeljnimi in aplikativnimi raziskavami na področju botanike in zoologije. Na inštitutu raziskovalno delo poteka v treh skupinah, ki se posvečajo temeljni zoologiji, temeljni botaniki in aplikativni biologiji. Ustanovljen je bil kot Biološki inštitut SAZU 21. marca leta 1950, ko ga je vodil zoolog Jovan Hadži, skupina pa se je ukvarjala predvsem z evolucijsko biologijo. Na inštitutu je urejenih več zbirk, pomembnejše so herbarijska, lepidopterološka in palinološka.[35]

V Sloveniji je veliko različnih društev, ki se na svojstven način ukvarjajo z biologijo. Precej je takih, ki se posvečajo živalim ali določenim živalskim skupinam. Med bolj znana spada Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS), ki je nevladna organizacija, katere glavni namen je skrb za ptice in ohranjanje narave.[36] Poznanih je več društev, ki se zavzemajo za dobrobit živali in se posvečajo tudi zapuščenim ter zlorabljenim osebkov, na primer ljubljansko in mariborsko Društvo za zaščito živali.[37] Že v letu 1957 je bila ustanovljena ustanovna skupščina Jugoslovanskega mikrobiološkega društva (JMD), ki se je čez leta preobrazila v današnje Slovensko mikrobiološko društvo (SMD), kjer se združuje mikrobiologe in ljubitelje mikroorganizmov, v okviru društva pa potekajo številne dejavnosti.[38] Dejavna so tudi študentska društva, kot sta Društvo študentov biologije (DŠB) Univerze v Ljubljani in Društvo študentov naravoslovja (DŠN) Univerze v Mariboru.

Terciarno izobraževanje iz bioloških ved je mogoče na vseh treh javnih univerzah v Sloveniji. Univerza v Ljubljani na Biotehniški fakulteti omogoča vpis v več bioloških programov (denimo programe Biologija, Mikrobiologija, Biotehnologija in drugi), delno tudi na Medicinski fakulteti; na Univerzi v Mariboru se na Fakulteti za naravoslovje in matematiko izvajata študijska programa Biologija in Ekologija z naravovarstvom, izobraževanje na področju bioloških ved pa nudi tudi Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem s programom Varstvena biologija.

Glej tudi

uredi

Sklici

uredi
  1. ↑ »Who coined the term biology?«. Info.com. Pridobljeno 3. junija 2012.
  2. ↑ »biology«. Online Etymology Dictionary.
  3. ↑ Richards, Robert J. (2002). The Romantic Conception of Life: Science and Philosophy in the Age of Goethe. University of Chicago Press. ISBN 0-226-71210-9.
  4. ↑ Magner, Lois N. (2002). A History of the Life Sciences, Revised and Expanded. CRC Press. ISBN 978-0-203-91100-6.
  5. ↑   Eden ali več predhodnih stavkov vključuje besedilo iz publikacije, ki je zdaj v javni domeni: Chisholm, Hugh, ur. (1911). »Theophrastus«. Enciklopedija Britannica (v angleščini) (11. izd.). Cambridge University Press.
  6. ↑ Fahd, Toufic (1996). »Botany and agriculture«. V Morelon, Régis; Rashed, Roshdi (ur.). Encyclopedia of the History of Arabic Science. Zv. 3. Routledge. str. 815. ISBN 0-415-12410-7.
  7. ↑ Magner, Lois N. (2002). A History of the Life Sciences, Revised and Expanded. CRC Press. str. 133–144. ISBN 978-0-203-91100-6.
  8. ↑ Sapp, Jan (2003) Genesis: The Evolution of Biology, Ch. 7. Oxford University Press: New York. ISBN 0-19-515618-8
  9. ↑ Coleman, William (1977) Biology in the Nineteenth Century: Problems of Form, Function, and Transformation, Ch. 2. Cambridge University Press: New York. ISBN 0-521-29293-X
  10. ↑ Mayr, The Growth of Biological Thought, chapter 4
  11. ↑ Mayr, The Growth of Biological Thought, chapter 7
  12. ↑ Gould, Stephen Jay. The Structure of Evolutionary Theory. The Belknap Press of Harvard University Press: Cambridge, 2002. ISBN 0-674-00613-5. p. 187.
  13. ↑ Lamarck (1914)
  14. ↑ Mayr, The Growth of Biological Thought, chapter 10: "Darwin's evidence for evolution and common descent"; and chapter 11: "The causation of evolution: natural selection"
  15. ↑ Larson, Edward J. (2006). »Ch. 3«. Evolution: The Remarkable History of a Scientific Theory. Random House Publishing Group. ISBN 978-1-58836-538-5.
  16. ↑ Noble, Ivan (14. april 2003). »BBC NEWS | Science/Nature | Human genome finally complete«. BBC News. Pridobljeno 22. julija 2006.
  17. ↑ Mazzarello, P (1999). »A unifying concept: the history of cell theory«. Nature Cell Biology. 1 (1): E13–E15. doi:10.1038/8964. ISSN 1465-7392. PMID 10559875.
  18. ↑ De Duve, Christian (2002). Life Evolving: Molecules, Mind, and Meaning. New York: Oxford University Press. str. 44. ISBN 0-19-515605-6.
  19. ↑ Futuyma, DJ (2005). Evolution. Sinauer Associates. ISBN 978-0-87893-187-3. OCLC 57311264.
  20. ↑ Packard, Alpheus Spring (1901). Lamarck, the founder of Evolution: his life and work with translations of his writings on organic evolution. New York: Longmans, Green. ISBN 0-405-12562-3.
  21. ↑ The Complete Works of Darwin Online – Biography. darwin-online.org.uk. Retrieved on 2006-12-15
  22. ↑ Dobzhansky, T. (1973). »Nothing in biology makes sense except in the light of evolution« (PDF). The American Biology Teacher. 35 (3): 125–129. doi:10.2307/4444260.
  23. ↑ Shermer p. 149.
  24. ↑ Darwin, Charles (1859). On the Origin of Species, John Murray.
  25. ↑ Simpson, George Gaylord (1967). The Meaning of Evolution (Second izd.). Yale University Press. ISBN 0-300-00952-6.
  26. ↑ »Phylogeny«. Bio-medicine.org. 11. november 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. oktobra 2013. Pridobljeno 2. oktobra 2013.
  27. ↑ Marcial, Gene G. (August 13, 2007) From SemBiosys, A New Kind Of Insulin. businessweek.com
  28. ↑ Thanbichler M.; Wang S.; Shapiro L. (2005). »The bacterial nucleoid: a highly organized and dynamic structure«. J Cell Biochem. 96 (3): 506–21. doi:10.1002/jcb.20519. PMID 15988757.
  29. ↑ »Genotype definition – Medical Dictionary definitions«. Medterms.com. 19. marec 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. septembra 2013. Pridobljeno 2. oktobra 2013.
  30. ↑ Raven, PH; Johnson, GB. (1999) Biology, Fifth Edition, Boston: Hill Companies, Inc. p. 1058. ISBN 0-697-35353-2.
  31. ↑ Rodolfo, Kelvin (2000-01-03) What is homeostasis? Scientific American.
  32. ↑ »Pomen biološkega znanja za splošno izobrazbo« (pdf). Barbara Vilhar. Pridobljeno 17. decembra 2020.
  33. ↑ »Nacionalni inštitut za biologijo«. www.nib.si. Pridobljeno 17. decembra 2020.
  34. ↑ »Ljubljanska univerza bo pod okrilje vzela Nacionalni inštitut za biologijo«. Dnevnik. Pridobljeno 17. decembra 2020.
  35. ↑ »Predstavitev«. Biološki inštitut Jovana Hadžija. Pridobljeno 17. decembra 2020.
  36. ↑ »O društvu | DOPPS«. Pridobljeno 17. decembra 2020.
  37. ↑ »Domov«. Društvo za zaščito živali Ljubljana. Pridobljeno 17. decembra 2020.
  38. ↑ »Slovensko mikrobiološko društvo » Zgodovina« (v ameriški angleščini). Pridobljeno 17. decembra 2020.

Zunanje povezave

uredi
 
Poglejte si besedo biologija ali Biologija v Wikislovarju, prostem slovarju.


Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Biologija&oldid=6270998«
  NODES
Note 3