Wikipedija

Franc Miklošič

slovenski filolog, jezikoslovec in slavist (1813–1891); rektor Univerze na Dunaju

Franc vitez pl. Miklošič [fránc míklošič] (nemško Franz Ritter von Miklosich), slovenski filolog, jezikoslovec in slavist, * 20. november 1813, Radomerščak pri Ljutomeru, Štajerska, Avstrijsko cesarstvo (današnja Slovenija), † 7. marec 1891, Dunaj, Avstro-Ogrska (danes Avstrija).

Franc Miklošič
Portret
Rojstvo20. november 1813({{padleft:1813|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:20|2|0}})[1][2][…]
Radomerščak[4][5]
Smrt7. marec 1891({{padleft:1891|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:7|2|0}})[1][2][…] (77 let)
Dunaj[4][5]
Bivališče Avstrijsko cesarstvo
Avstro-Ogrska
Narodnost slovenska
Področjaslavistika, filologija, jezikoslovje
Alma materUniverza na Dunaju
Poznan poslavistika

Miklošič velja za največjega slovenskega slavista vseh časov.[7]

Življenje

uredi
 
Doprsni kip Miklošiča v Ljutomeru kiparja Alojzija Vodnika

Rodil se je kot otrok vinogradnika Jurja in matere Marije (roj. Zobovič). Po končani osnovni šoli v domačem Ljutomeru in gimnaziji, ki jo je obiskoval v Varaždinu in Mariboru, je leta 1838 doktoriral iz filozofije na graški univerzi. Tam je nekaj časa predaval in študiral pravo, iz katerega je leta 1840 doktoriral še na dunajski univerzi.

Pravo je opustil in se posvetil študiju slovanskih jezikov, ter se leta 1844 zaposlil v dunajski dvorni knjižnici, ter istega leta objavil kritično recenzijo Boppove Primerjalne gramatike, čemur je sledila vrsta izjemno poglobljenih del, ki so v takratni slovanski filologiji napravila pravo revolucijo.

Po Kopitarjevi smrti je postal tudi cenzor za slovanske, romunske in grške knjige; med drugim je leta 1846 v za tisk pripravljeni zbirki Prešernovih Poezij cenzuriral četrto kitico Zdravljice (Edinost, sreča, sprava ...), ker je preveč poveličevala za avstrijsko cesarstvo nevarno idejo panslavizma.

V času pomladi narodov je postal predsednik dunajskega društva Slovenija in sooblikoval program Zedinjene Slovenije, ki so ga dunajski Slovenci 20. aprila 1848 javno naslovili na svoje rojake, ter narodni poslanec v zgornjem domu avstrijskega državnega zbora. Junija tega leta se je v Pragi kot zastopnik Slovencev udeležil ustanovnega Vseslovanskega kongresa, kjer ga najdemo kot sopodpisnika sklica kongresa.

Leta 1849 je na dunajski univerzi ustanovil katedro za slavistiko; germanistika je bila ustanovljena šele naslednje leto. Postal je profesor Univerze na Dunaju in med leti 1950 in 1965 tri enoletne mandate dekan filozofske fakultete, v letu 1854–1855 tudi rektor dunajske univerze.[8] Za svoje zasluge je leta 1864 prejel dedni viteški naziv (vitez plemeniti). Bil je član avstrijske akademije znanosti in dopisni član francoske Académie des Inscriptions et Belles-Lettres.

Njegova številna dela se ne ukvarjajo le s slovanskimi jeziki, pač pa tudi z romunščino, albanščino, grščino in jezikom Romov. Pisal je tudi slovenska berila za gimnazijce.

Upokojil se je leta 1886, pet let pred svojo smrtjo.

Izbrana dela

uredi
 
Miklošičeva Primerjalna slovnica slovanskih jezikov, 1852

Miklošičev opus obsega okoli 180 znanstvenih publikacij, med njimi:

  • Lexicon linguae slovenicae veteris dialecti (prvi staroslovenski slovar), 1850,
  • Lexicon Palaeoslovenico-graeco-latinum (staroslovensko-grško-latinski slovar), 1862–65
  • Vergleichende Grammatik der slavischen Sprachen (primerjalna slovnica slovanskih jezikov), 4 knjige, 1852–75
  • Vergleichende Formenlehre der slavischen Sprachen (primerjalna morfologija slovanskih jezikov), 582 strani, 1856, predvsem iz 3. knjige Vergleichende Grammatik; za to delo je dobil Volneyjevo nagrado
  • Monumenta Serbica Spectantia Historiam Serbiae, Bosniae, Ragusii (srbski spomeniki, zgodovinski izsledki o Srbiji, Bosni in Dubrovniku), 1858
  • Etymologisches Wörterbuch der slavischen Sprachen (etimološki slovar slovanskih jezikov), 1886
  • Über die Mundarten und Wanderungen der Zigeuner Europas (o narečjih in selitvah evropskih Romov), 12 knjig, 1872–80.

Viri

uredi
  1. ↑ 1,0 1,1 Record #119065932 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. ↑ 2,0 2,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  3. ↑ Brockhaus Enzyklopädie
  4. ↑ 4,0 4,1 Миклошич Франц // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1969.
  5. ↑ 5,0 5,1 Slovenska biografija — Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti. — ISSN 2350-5370
  6. ↑ SNAC — 2010.
  7. ↑ Stane Granda, Mala zgodovina Slovenije, Društvo Mohorjeva družba, Celje 2008, stran 176.
  8. ↑ Universität Wien (20. januar 2017). »Franz Xaver von Miklosich [Miklošič], o. Univ.-Prof. Dr. phil., Dr. jur«. Universität Wien: 650 plus (v angleščini). Pridobljeno 23. marca 2024.
  • Katja Sturm-Schnabl, Der Briefwechsel Franz Miklosich's mit den Südslaven = Korespondenca Frana Miklošiča z Južnimi Slovani, Obzorja, Maribor 1991, XXIV, 855 str., ISBN 86-377-0565-0.
  • Katja Sturm-Schnabl, Aktualnost Miklošičevega znanstvenega dela in misli. V: Jezikovni zapiski . Glasilo inštituta zs slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU 10/2(2004)19 – 46.
  • Franz Miklosich (Lema Katje Sturm-Schnabl, str. 186-193) v: Marija Mitrović, Die Geschichte der slowenischen Literatur von den Anfängen bis zur Gegenwart. Aus dem Serbokroatischen übersetzt, redaktionell bearbeitet und mit ausgewählten Lemmata und Anmerkungen ergänzt von Katja Sturm-Schnabl. Klagenfurt/Celovec – Ljubljana/Laibach – Wien/Dunaj 2001, 617 str. (Mohorjeva-Hermagoras) , ISBN 978-3-85013-834-5 (http://www.mohorjeva.at).
  • Katja Sturm-Schnabl, Franz Miklosich als Wegbegleiter bei der Entstehung der ukrainischen Schriftsprache. V: Juliane Besters-Dilger, Michael Moser, Stefan Simonek (Ed.), Sprache und Literatur der Ukraine zwischen Ost und West – Мова та література України між сходом і заходом. Bern; Berlin; Bruxelles; Frankfurt am Main; New York; Oxford; Wien: Lang 2000,195 – 209.
  • Katja Sturm-Schnabl, Franz Miklosich – ein „Europäer“ im 19. Jahrhundert. Kurzfassung http://www.inst.at/studies/s_0104_d.htm
  • Walter Lukan (Ed.): Franz Miklosich (Miklošič): neue Studien und Materialien anläßlich seines 100. Todestages. Wien 1991 (= Österreichische Osthefte: Sonderheft 33).
  • Katja Sturm-Schnabl, Fran Miklošič, An Early Visionary of European Integration in Philological Studies. The Difficult Path Towards the Acceptance of the Concept of Diversity and Plurality. http://cf.hum.uva.nl/natlearn/ Arhivirano 2008-06-01 na Wayback Machine.
  • Jezikovni pogovori: 200-letnica rojstva Franca Miklošiča. Gosta: Marko Jesenšek in Tone Smolej. Povezava do oddaje:http://4d.rtvslo.si/#arhiv/jezikovni-pogovori/174248054
  • Miklošičeva monografija – ob dvestoletnici rojstva Franca Miklošiča (ur. Marko Jesenšek, 2014)

Glej tudi

uredi

Zunanje povezave

uredi
 
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Franc Miklošič.
 
Wikivir vsebuje izvorno besedilo o temi:

Kolarič Rudolf. »Miklošič Fran«. Slovenski biografski leksikon. Ljubljana: ZRC SAZU, 2013 – prek Slovenska biografija.


Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Franc_Miklošič&oldid=6357712«
  NODES