Hrizoberil
Hrizoberil (grško χρυσοβήρυλλος [hrysobḗryllos] iz χρυσός [hrysós] – zlato in βήρυλλος [bḗryllos] – beril) je redek berilijev aluminatni mineral iz razreda oksidov z razmerjem kovina:kisik = 3:4. Njegova kemijska formula je BeAl2O4 (BeO•Al2O3). Vsebuje sledove kroma in železa, ki mu dajeta značilne zlato rumene, zelene, rumene in rjavkaste barve. Kristalizira v ortorombskem kristalnem sistemu. Hrizoberil ima trdoto 8,5 in je za diamantom in korundom tretji najtrši mineral.
| Hrizoberil | |
|---|---|
 Hrizoberil | |
| Splošno | |
| Kategorija | IV. razred - Oksidi in hidroksidi |
| Kemijska formula | Berilijev aluminijev oksid BeAl2O4 |
| Strunzova klasifikacija | 4.BA.05 |
| Klasifikacija DANA | 7.2.9.1 |
| Kristalna simetrija | Bipiramida 2/m 2/m 2/m |
| Osnovna celica | a = 5,481Å, b = 9,415Å, c = 4,428Å, Z = 8 |
| Lastnosti | |
| Molekulska masa | 126,97 g/mol |
| Barva | Brezbarvna, rumena do zlato rumena, rjava, zelena, modro zelena |
| Kristalni habit | Prizmatični kristali, raztegnjeni v smeri c, pogosto ploščati na {001} z brazdami, vzporednimi z [100] |
| Kristalni sistem | Ortorombski |
| Dvojčičenje | Običajni so kontaktni in penetracijski dvojčki, pogosto repetitivni v obliki rozete |
| Razkolnost | Razločna po [110], nepopolna po [010] |
| Lom | Školjkast do neraven |
| Žilavost | Krhek |
| Trdota | 8,5 |
| Sijaj | Steklast do smolast |
| Barva črte | Bela |
| Prozornost | Prozoren do prosojen |
| Specifična teža | 3,5 – 3,84 |
| Gostota | 3,79 g/cm3 |
| Optične lastnosti | Dvoosen (+) |
| Lomni količnik | nα=1,745, nβ=1,748 nγ=1,754 |
| Dvolomnost | Šibka, δ = 0,008 – 0,011 |
| Pleohroizem | V aleksandritu močan |
| Disperzija | 0,015 |
| Ultravijolična fluorescenca | Inertna do zmerno rdeča |
| Absorpcijski spekter | Močni črti pri 680,5 in 678,5 nm, šibke črte pri 665, 655 in 645 nm, delna absorpcija 580 in 630 nm, tri šibke črte pri 476,5, 473 in 468 nm in splošna absorpcija v vijoličnem delu spektra |
| Tališče | 1870 C |
| Sklici | [1][2] |
| Glavne vrste | |
| Aleksandrit | Zelen do rdeč, spreminja bravo |
| Kimofan | Mačje oko |
Hrizoberil je kljub podobnemu imenu povsem drugačen od berila (Be3Al2(SiO3)6), ki spada med berilijeve silikatne minerale.
Zgodovina
uredi
Hrizoberil je eden od približno dvajset dragih kamnov, ki jih je opisal že rimski pisatelj Plinij Starejši (23-79) v svoji Naturalis Historia. Plinij ga je imel za podvrsto berila in sorodnika akvamarina in smaragda, čeprav se od njih razlikuje po kemijski sestavi, kristalni strukturi in trdoti.
Aleksandrit so odkrili leta 1830 v rudnikih smaragdov Takovskaja na Uralu in ga aprila 1834 poimenovali po kasnejšem ruskem carju Aleksandru II. (1818-1881, vladal 1855-1881), ki je takrat postal polnoleten. Aleksandrit je zaradi svoje spreminjajoče se zelene in rdeče barve, ki sta bili glavni barvi carske Rusije, postal nacionalni kamen carske Rusije.[3]
Podvrsti
uredi
Zelo cenjena podvrsta hrizoberila je aleksandrit, ki je v dnevni svetlobi zelen do modro zelen, v umetni svetlobi pa rdeč do vijoličen. Takšen način prelivanja barv se imenuje aleksandritski efekt in je posledica prisotnosti kroma. Vzrok je močan pleohroizem in različna spektra dnevne in umetne svetlobe. Aleksandrit deluje kot filter, ki prepušča samo rdečo ali zeleno svetlobo: v dnevni svetlobi, ki vsebuje večji delež zelene svetlobe, je zato zelen, v umetni svetlobi, v kateri prevladuje rdeča svetloba, pa rdeč.
Druga podvrsta hrizoberila je kimofan ali (hrizoberilovo) mačje oko, ki ima videz mačjih oči. Razgiban srebrno progast videz povzroča lom svetlobe v finih vzporednih votlih kanalih.
Nahajališča
urediHrizoberil se pojavlja skupaj z berilom, mikroklinom in turmalini v granitnih pegmatitih, skupaj z albitom in almandinom v skrilavcih regionalnega metamorfizma in klastičnih aluvialnih ali morskih vsedlinah.
Pomembna hahajališča so Takovaja na Uralu (Ruska federacija), Šri Lanka, Espirito Santo (Brazilija), Golden (Kolorado) in Haddam (Connecticut), Norveška, Ljudska republika Kitajska, Rodezija in Olgiasca pri jezeru Como (Italija). V Sloveniji hrizoberila še niso odkrili.[4]
Sklici
uredi- ↑ Chrysoberyl http://www.mindat.org/min-1039.html
- ↑ Chrysoberyl Classification and Properties http://www.alexandrite.net/chapters/chapter4/ Arhivirano 2011-05-26 na Wayback Machine.
- ↑ ICA http://www.gemstone.org/gem-by-gem/english/alex.html Arhivirano 2010-10-05 na Wayback Machine.
- ↑ R. Vidrih, Svet mineralov, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana (2002), str. 50
Viri
uredi- Petr Korbel; Milan Novák (2002). Mineralien Enzyklopädie. Nebel Verlag GmbH, Eggolsheim. str. 80. ISBN 3-89555-076-0.
- Paul Ramdohr; Hugo Strunz (1978). Klockmanns Lehrbuch der Mineralogie (16 izd.). Ferdinand Enke Verlag, Stuttgart. ISBN 9783432829869.
- Walter Schumann: Edelsteine und Schmucksteine. 13. Auflage. BLV Verlags GmbH, 1976/1989, ISBN 3-405-16332-3, str. 114.
- Bernhard Bruder: Geschönte Steine. Neue Erde Verlag, 1998, ISBN 3-89060-025-5, str. 58.
- Manuel Font Altaba, Giuseppe Tanelli: Mineralogie, Neuer Kaiser Verlag (1995, ISBN 3-7043-1220-7
Glej tudi
urediZunanje povezave
uredi- Webmineral - Chysoberyl
- Mineralien-Lexikon - Chrysoberyll Arhivirano 2007-03-14 na Wayback Machine.
- Edelstein-Knigge - Chrysoberyll Arhivirano 2010-09-09 na Wayback Machine.
- Institut für Edelsteinprüfung (EPI) Arhivirano 2009-02-15 na Wayback Machine. und EPI - Strahlende Steine Arhivirano 2007-12-15 na Wayback Machine.
- Bild - Farbwechsel beim Alexandrit Arhivirano 2007-10-08 na Wayback Machine.
