Kronos
V grški mitologiji je bil Kron ali Kronos (iz grščine Κρόνος, Krónoς) vodja in najmlajši iz prve generacije Titanov, božjih potomcev Urana, nebo in Gaje, zemlja. Odstavil je očeta in vladal v mitološki zlati dobi, dokler ga ni zrušil lastni sin Zevs in zaprl v Tartar. Po Platonovih besedah pa so bila božanstva Forkus, Kronos in Rea najstarejši otroci Okeana in Tetide.[1]
| Kronos Grški zapis Κρόνος | |
|---|---|
Vladar titanov | |
 Kronos s soprogo Reo | |
| Predhodnik | Uran |
| Naslednik | Zevs |
| Osebne informacije | |
| Starši | Uran in Gea |
| Sorodniki | Rea Okean, Hiperion, Teja, Fojba, Japet, Tetida in Temida |
| Partner | Rea |
| Otroci | Zevs, Hera, Pozejdon, Had, Hestija, Demetra, Hiron |
| Poistovetenje | Saturn (rim.) |
Kronos je bil po navadi upodobljen s harpē (ἅρπη - meč s srpasto štrlino vzdolž enega roba blizu konice rezila), koso ali srpom, ki je bil instrument, s katerim je kastriral in odstavil svojega očeta Urana. V Atenah je dvanajsti dan atiškega meseca Hekatombaion v počastitev Kronosa potekal festival, imenovan Kronia, v počastitev žetve, kar kaže na to, da je zaradi povezanosti s krepostno zlato dobo Kronos še naprej predsedoval kot pokrovitelj žetve.
V rimski mitologiji ga imenujejo Saturn.
Poročen je s svojo sestro Reo, s katero je imel mnogo otrok. Med njimi so bili Hestija, Demetra, Hera, Had, Pozejdon in Zevs. To je dvanajst bogov Olimpa.
Ker mu je bilo prerokovano, da ga bo s prestola vrgel eden od njegovih potomcev, je vse, razen Zevsa, požrl. Rea je na skrivaj rodila Zevsa na Kreti, Kronosu pa dala kamen zavit v plenico, znan tudi pod imenom Omfalos (popek sveta), ki ga je v trenutku požrl, misleč da je njegov sin. Rea naj bi skrivala Zevsa v jami na gori Ida, Kreta.
Nekatere zgodbe govorijo, da je za mladega Zevsa skrbela nimfa oz. ovca Amalteja (ta je imela rog, napolnjen z vsakovrstnim sadjem, granatnimi jabolki, grozdjem; imenovan tudi rog izobilja) skupaj s Kreti op p. (Κουρητες, Kourêtes), oboroženimi moškimi plesalci, ki so kričali in ploskali, da so s hrupom zakrili otroški jok pred Kronosom. Ena od verzij govori, da je Zevsa vzgajala babica Gaja; druga, da je zanj skrbela nimfa Adamanteja.
Ko Zevs odraste, dobi od boginje Metis čarobno travo, zaradi katere Kronos izbljuva svoje otroke. Druga različica govori o tem, da Zevs prereže Kronosu trebuh.
Kronos, bog časa
uredi
Kronos, tudi Hronos (grško: Χρόνος, [kʰrónos], novogrško [ˈxronos]); Pomen - 'čas'), je poosebitev časa v predsokratski filozofiji in poznejši literaturi.[2]
Kronos je bil že v antiki zaradi podobnosti v imenih zamešan s Titanom Kronosom ali morda zavestno identificiran z njim.[3] Identifikacija je postala bolj razširjena v času renesanse, kar je povzročilo pristop k »očetu časa«, ki je imel v rokah žetev.[4]
V grško-rimskih mozaikih je bil upodobljen kot človek, ki obrača zodiakalno kolo.[5] Kronos je lahko v nasprotju z božanstvom Ajon kot ciklični čas. Ajon (grško: Αἰών) je helenistično božanstvo, povezano s časom, kroglo ali krogom, ki zajema vesolje, in zodiakom. 'Čas', ki ga predstavlja Ajon, je neomejen, za razliko od Kronosa kot empiričnega časa, razdeljenega na preteklost, sedanjost in prihodnost.[6]
Kronos, bog časa, je po navadi prikazan kot star, moder mož z dolgo, sivo brado, podoben očetu Timeu. V nekaterih grških virih je Kairos omenjen kot Kronosov brat. Drugi viri pa poudarjajo, da je njegov sin.
Sklici
uredi- ↑ Plato. Timaeus 40e. Translated by W.R.M. Lamb. Cambridge, Massachusetts, Harvard University Press; London, William Heinemann Ltd. 1925.
- ↑ »(Dictionary Entry)«. Henry George Liddell, Robert Scott, A Greek-English Lexicon. Pridobljeno 13. julija 2015.
- ↑ LSJ s.v. Κρόνος.
- ↑ Macey, Samuel L. (11. april 2013). Encyclopedia of Time (v angleščini). Routledge. str. 209. ISBN 9781136508905.
- ↑ Delaere, Mark (2009). Unfolding Time: Studies in Temporality in Twentieth-century Music (v angleščini). Leuven University Press. ISBN 9789058677358.
- ↑ Doro Levi, "Aion," Hesperia 13.4 (1944), p. 274.
Literatura
uredi- Kirk, G. S., J. E. Raven, M. Schofield. The Presocratic Philosophers: A Critical History with a Selection of Texts. Cambridge University Press; 2 edition (February 24, 1984). ISBN 0521274559.
- Plutarch, Moralia, Volume V: Isis and Osiris. The E at Delphi. The Oracles at Delphi No Longer Given in Verse. The Obsolescence of Oracles. Translated by Frank Cole Babbitt. Loeb Classical Library No. 306. Cambridge, MA: Harvard University Press, 1936. ISBN 978-0-674-99337-2. Online version at Harvard University Press.
- West, M. L. (1983), The Orphic Poems, Clarendon Press. ISBN 978-0-19-814854-8.
Zunanje povezave
uredi
