Rodila se je kot Mary Louise Streep. Starša Harry in Mary sta svoje tri otroke - najstarejšo Mary Louise, Harryja III. in Dana že od otroštva navduševala nad umetnostjo in književnostjo. Njuna prizadevanja so rodila sadove, saj je Meryl že od malega kazala ogromen talent. Pri dvanajstih je navdušila ne samo starše in sošolce, pač pa celotno publiko, ko je v šolski predstavi zapela pesem Sveta noč v francoščini in požela svoj prvi velik aplavz.
Nastop ji je odprl vrata do mednarodno priznane učiteljice petja Estelle Liebling, ki je Meryl več let poučevala solo petje.[5] Z igranjem se je Meryl pričela ukvarjati v srednji šoli v Bernardsvillu, nato pa je nadaljevala šolanje na kolidžuVassar. Leta 1972 je nadaljevala študij na prestižni ameriški Univerzi Yale. Diplomirala je leta 1975. Istega leta se je preselila v New York, kjer je dobila svojo prvo gledališko vlogo v predstavi Trelawney of the Wells. Po odličnih kritikah je svojo gledališko pot nadaljevala v gledališčuPhoenix, kjer je igrala v drami27 Wagons Full of Cotton (Tennessee Williams), za katero je bila nominirana za nagrado tony, in A Memory of Two Mondays (Arthur Miller). Igralkin izjemen talent je zbudil zanimanje med filmskimi ustvarjalci in njena prva filmska vloga je bila v filmu Julija z Jane Fonda (1977). Meryl nikakor ni bila navdušena nad svojim prvim filmskim nastopom in je bila prepričana, da tega ne bo nikoli več počela. A je že kmalu za tem sprejela novo vlogo, tokrat v televizijski priredbi Uncommon Women and Others avtorice Wendy Wasserstein.
Njena druga vloga na velikem platnu je prišla kaj kmalu, in sicer leta 1978 in ji je prinesla prvo nominacijo za nagrado ameriške filmske akademije oskar, nominacijo za zlati globus in nagrado Britanske akademije. V filmu Lovec na jelene je nastopila ob izjemnih igralcih, kot so Robert De Niro, Christopher Walken in John Savage.
Njen naslednji projekt je bila še ena televizijska vloga. V pretresljivi miniseriji Holokavst je svoj lik tako prepričljivo upodobila, da si je leta 1979 prislužila prvo nagrado emmy. Istega leta se je Meryl omožila s kiparjem Donaldom Gummerjem in rodila prvega otroka - Henryja ter si vzela nekaj časa za oddih. Sprejela je nekaj manjših vlog, velika vrnitev pa je sledila kaj kmalu, saj je že leta 1979 posnela Kramer proti Kramerju, v katerem je prepričljivo upodobila mlado žensko, ki zapusti moža in otroka, da bi našla samo sebe. Čeprav se v filmu pojavlja le slabih dvajset minut, je navdušila občinstvo in kritike in si prislužila prvega oskarja, zlati globus in kopico drugih nagrad.
Njena prva glavna vloga je prišla šele leta 1981, ko je zaigrala v filmu Žena francoskega poročnika, ki ji je prinesel že tretjo nominacijo za oskarja. Leta 1980 je režiser Alan J. Pakula pričel s pripravami na nov film o holokavstu, in sicer po knjižni predlogi Williama Styrona. Vlogo mlade poljske ženske Sofije Zawistowske, ki je preživela trpljenje v nemškem koncentracijskem taborišču, je sprva želel zaupati mladi poljski igralki. Za vlogo so se borila številna znana imena, med drugim Barbra Streisand, a se je Pakula po tem, ko Poljakinja ni dobila vize, odločil za Meryl, ki se je znova izvrstno odrezala. Izjemen posluh za jezike ji je pomagal, da v filmu tekoče govori dva tuja jezika. Njena upodobitev lika pa je bila ponovno srce parajoča. Za film Sofijina odločitev je tako prejela že drugega oskarja ter številne ostale nagrade.
Osemdeseta leta20. stoletja so Meryl prinesla kup novih vlog ter nove nominacije in nagrade. Med letoma 1984 in 1991 je tako prejala pet nominacij za oskarja, in sicer za filme Silkwood, Moja Afrika, Ironweed, Krik v temi in Razglednice iz pekla. Sledilo je nekaj manj opaznih vlog, dokler se leta 1995 ni znova vrnila v velikem slogu kot Francesca Johnson v filmu Clinta Eastwooda Najini mostovi, za katerega je prejela že svojo deseto nominacijo za oskarja. Ob koncu devetdesetih let si je Meryl znova privoščila manjši predah ter se v novem tisočletju vrnila z novimi opaznimi vlogami v filmih Prilagajanje, Ure do večnosti in Mandžurski kandidat.
Meryl je vsekakor poglavje zase. Nekateri jo obožujejo, drugi sovražijo. Dejstvo pa je, da je zagotovo ena najboljših igralk vseh časov. Njena možnost kameleonske preobrazbe osebnosti ji je do sedaj prinesla kup nepozabnih vlog, za katere je prejela kar 21 nominacij za oskarja in tako postala svojevrstna rekorderka. Decembra 2008 je postavila še en rekord, saj je s svojo 23. nominacijo za nagrado zlati globus prehitela dotedanjega rekorderja Jacka Lemmona, doslej pa je bila za omenjeno nagrado nominirana že kar 30 krat. Januarja 2010 je z osvojenim 7. zlatim globusom prehitela Jacka Nicholsona. Leta 2012 je prejela že svoj 8. zlati globus in svojega 3. oskarja za vlogo v filmu Železna lady.
ZDA
