Otokar I. Přemysl (češko Přemysl I. Otakar) je bil od leta 1192 vojvoda Češke in kasneje dobil naslov kralja, prvič leta 1198 od Filipa Švabskega, nato leta 1203 od Otona IV. Brunsviškega in leta 1212 od Friderika II., * okoli 1155, † 15. december 1230, Praga.

Otokar I. Češki
Vojvoda Češke
Kralj Češke
Sodobni relief Otokarja I. na timpanonu konventa sv. Jurija v Pragi
Vladanje1192–1193
1200[1]–1230[2]
Kronanje1203, Praga
Rojstvookoli 1155
Češka
Smrt15. december 1230 (star 75 let)
Praga
Pokop
ZakonciAdelajda Meissenska
Konstanca Ogrska
Potomci
več...
Venčeslav I. Češki
Dagmar, danska kraljica
Ana, vojvodinja Šlezije
Vladislav II. Moravski
Agneza, svetnica
Vladarska rodbinaPřemyslidi
OčeVladislav II, vojvoda Češke
MatiJudita Turinška

Zgodnja leta

uredi

Otokar je bil sin češkega vojvode Vladislava II. in Judite Turingijske.[3] V njegovih zgodnjih letih je v celi državi vladala anarhija. Po več bojih ga je za vladarja Češke leta 1192 priznal sveti rimski cesar Henrik VI., vendar so ga že kmalu zatem odstavili, ker se je pridružil zaroti nemških knezov, da bi zrušili Hohenstaufensko dinastijo. Leta 1197 je Otokar prisilil svojega brata, vojvodo Vladislava III. Henrika, da mu je prepustil Češko in se sam zadovoljil z Moravsko.

Otokar je izkoristil državljansko vojno v Nemčiji med štaufovskim kandidatom Filipom Švabskim in kandidatom Welfov Otonom IV. za nemški prestol in se leta 1198 razglasil za češkega kralja.[4] Kronan je bil v Mainzu.[5] Njegov novi naslov je podprl Filip Švabski, ki je potreboval vojaško podporo Čehov v vojni proti Otonu IV.

Leta 1199 se je ločil od svoje žene Adalajde Meissenske[5] iz Wettinske dinastije, da bi se poročil s Konstanco Ogrsko, mlajšo hčerko ogrskega kralja Béle III.[6]

Leta 1200 je Otokar z Otonom IV. na čelu opustil pakt s Filipom Švabskim in se razglasil za frakcijo Welfov. Oton IV. in za njim papež Inocenc III.[7] sta sprejela Otokarja za dednega češkega kralja.[8]

Sicilska zlata bula

uredi

Otokarja je cesarjevo imenovanje Děpolta III. za novega češkega vojvode hitro prisilila na vrnitev v Filipovo tabor. Če je želel obdržati Filipovo priznanje za vojvodo, je moral tudi dovoliti svoji ločeni ženi vrnitev na Češko.[7] Ko je izpolnil ta pogoj, se je lahko vrnil med Filipove privržence in zatem med privržence mladega cesarja Friderika II. Leta 1212 je Friderik II. s Sicilsko zlato bulo priznal Otokarja in njegove naslednike za dedne češke kralje.[4] Češki kralj ni bil več oseba, ki jo je imenoval cesar, in se je moral udeleževati zborov le blizu češke meje. Čeprav je bil podložnik Svetega rimskega cesarstva, naj bi bil vodilni volilni knez Svetega rimskega cesarstva in moral vsem poznejšim cesarjem zagotoviti telesno stražo 300 vitezov, ko so odšli na kronanje v Rim.

Otokarjeva vladavina je bila pomembna tudi po začetku nemškega priseljevanja na Češko in rasti mest na do tedaj gozdnih zemljiščih. Leta 1226 je Otokar začel vojno proti avstrijskemu vojvodi Leopoldu VI., potem ko je ta prelomil sporazum, s katerim naj bi se Otokarjeva hčerka (sveta Agneza Češka) poročila s sinom Friderika II., Henrikom II. Sicilskim. Otokar je nato nameraval Agnezo poročiti s Henrikom III. Angleškim. Cesar je poroko preprečil z vetom, ker je vedel, da je Henrik nasprotnik dinastije Hohenstaufen. Z Agnezo se je kot vdovec želel poročiti kar sam, vendar se Agneza ni želela zaplesti v politične igrice in je s papeževo pomočjo odšla v samostan.

Družina

uredi
 
Otokar in Konstanca; Landgrafenpsalter (1211–1213)

Otokar je bil poročen najprej z Adelajdo Meissensko (po 1160–2. februar 1211),[9] s katero je imel štiri otroke:

  • Vratislava (umrl pred 1225),[9]
  • Dagmar (umrla 24. maja 1212),[9] poročeno s kraljem Valdemarjem II. Danskim,
  • Božislavo (umrla 6. februarja pred 1238), poročeno z grofom Henrikom I. Ortenberškim, in
  • Hedviko, nuno v Genrodeju.

Leta 1199 se je poročil s Konstanco Ogrsko (1181–6. december 1240),[9]s katero je imel devet otrok:

  • Vratislava (okoli 1200–pred 1209),[9]
  • Judito (?-2. junij 1230), poročeno s koroškim vojvodom Bernhardom von Spanheimom,[10]
  • Ano (Anna Lehnická) (1204-23. junij 1265), poročeno s Henrikom II. Pobožnim, velikim vojvodom Poljske[11]
  • Agnežko (umrla v mladosti),
  • Venčeslava (okoli 1205-23. september 1253), kasnejšeka kralja Venčeslava I. Češkega,[9]
  • Vladislava (1207-18. februar 1227), mejnega grofa Moravske,[9]
  • Přemisla (1209-16. oktober 1239), mejnega grofa Moravske, poročenega z
  • Margareto Meranijsko, hčerko meranijskega vojvode Otona I.,
  • Viljemino (Guglielmina) (1210-24. oktober 1281) in
  • sveto Nežo Praško (20. januar 1211- 6. marec 1282).

Sklici

uredi
  1. Sommer, Třeštík & Žemlička 2009, str. 209.
  2. France 2006, str. 233.
  3. Wihoda 2015, str. 298.
  4. 4,0 4,1 Merinsky & Meznik 1998, str. 51.
  5. 5,0 5,1 Lyon 2013, str. 146.
  6. Lyon 2013, str. 146-147.
  7. 7,0 7,1 Berend, Urbańczyk & Wiszewski 2013, str. 410.
  8. Bradbury 2004, str. 70.
  9. 9,0 9,1 9,2 9,3 9,4 9,5 9,6 Wihoda 2015, str. 299.
  10. Loud & Schenk 2017, str. xxxii.
  11. Klaniczay 2000, str. 204.
  • Berend, Nora; Urbańczyk, Przemysław; Wiszewski, Przemysław (2013). Central Europe in the High Middle Ages: Bohemia, Hungary and Poland, c.900–c.1300. Cambridge University Press.
  • Bradbury, Jim (2004). The Routledge Companion to Medieval Warfare. Routledge.
  • France, John (2006). The Crusades and the Expansion of Catholic Christendom, 1000–1714. Routledge. ISBN 978-1134196180.
  • Klaniczay, Gábor (2000). Holy Rulers and Blessed Princesses: Dynastic Cults in Medieval Central Europe. Prevod: Palmai, Eva. Cambridge University Press.
  • Loud, Graham A.; Schenk, Jochen, ur. (2017). The Origins of the German Principalities, 1100-1350: Essays by German Historians. Taylor & Francis.
  • Lyon, Jonathan R. (2013). Princely Brothers and Sisters: The Sibling Bond in German Politics, 1100-1250. Cornell University Press.
  • Merinsky, Zdenek; Meznik, Jaroslav (1998). »The making of the Czech state: Bohemia and Moravia from the tenth to the fourteenth centuries«. V Teich, Mikulas (ur.). Bohemia in History. Cambridge University Press.
  • Sommer, Petr; Třeštík, Dušan; Žemlička, Josef (2009). Přemyslovci Budování českého státu (v češčini). Praha: Nakladatelství Lidové noviny. ISBN 978-80-7106-352-0.
  • Wihoda, Martin (2015). Vladislaus Henry: The Formation of Moravian Identity. BRILL. ISBN 978-9004303836.
Otokar I. Češki
Rojen: okoli 1155 Umrl: 15. december 1230
Vladarski nazivi
Predhodnik:
vojvoda Venčeslav II.
Vojvoda Češke
1192–1193
Naslednik:
Henrik Břetislav III.
Predhodnik:
Vladislav Henrik
Kralj Češke
1198–1230
Naslednik:
Venčeslav I.
  NODES