Seksualni mazohizem
Seksualni mazohizem in spolni mazohizem, v novejših diagnostičnih zapisih seksualna mazohistična motnja, je stanje, kjer posameznik kot odgovor na zmerne do hujše bolečine doživljanja spolno vzburjenje in zadovoljitev. Da se lahko stanje diagnosticira kot motnjo, mora oseba poleg mazohističnih spolnih interesov doživljati tudi psihosocialne težave.[2]
| Seksualna mazohistična motnja | |
|---|---|
| Sopomenke | masohizem, masochismus[1] |
| Specialnost | psihiatrija |
Povezani izrazi in stanja
urediNajnovejša različica Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj, DSM-5, stanje naziva z imenom seksualna mazohistična motnja. Motnja je definirana kot ponavljajoče in intenzivno spolno vzburjenje, do katerega pride kot posledica fizičnega ali psihološkega poniževanja, pretepanja, privezovanja in drugih oblik mučenja. Seksualni mazohizem spada med parafilije, neobičajne spolne prakse. Posamezniku bi seksualno mazohistično motnjo diagnosticirali, če ga njegove mazohistične fantazije ali nagoni spravljajo v stisko in mu škodijo na družbenem, kariernem ali drugem področju delovanja.[2]
Mednarodna klasifikacija bolezni (ICD-10), ki jo ureja Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), v priročniku navaja sadomazohizem. Stanje je opisano kot "preferenca do spolne aktivnosti, ki vključuje omejevanje (bondage) oziroma povzročanje bolečine in poniževanja." Dalje klasifikacija deli sadomazohizem na sadizem in mazohizem, pri čemer je glavni razločevalni kriterij, ali je posameznik raje prejemnik ali ponudnik omenjenih aktivnosti.[3]
BDSM (iz angleškega izraza "bondage/discipline dominance/submission sadomasochism") je termin, ki se nanaša na subkulturo posameznikov, ki prostovoljno sodelujejo v raznih praksah blage ali stimulirane bolečine oziroma poniževanja.[4]
Značilnosti
urediPrevalenca seksualne mazohistične motnje v splošni populaciji ni poznana, a priročnik DSM-5 ocenjuje, da naj bi bilo 2,2% moških in 1,3% žensk udeležencev raznih praks BDSM, četudi ni znano, ali imajo omenjeno motnjo. S seksualno mazohistično motnjo se včasih povezuje obsežno uporabo pornografije, ki prikazuje poniževanje in podobne prizore.[2]
Aktivnosti, ki se jih povezuje s seksualnim mazohizmom, lahko posameznik izvaja sam (na primer privezovanje, zbadanje z bucikami, apliciranje električnih sunkov itd.) ali s partnerjem (na primer privezovanje, udarjanje, bičanje, apliciranje električnih sunkov, ščipanje, pa tudi poniževanja, kot so uriniranje in iztrebljanje, prisiljeno oponašanje vedenja živali in verbalna zloraba).[5]
V izjemnih primerih lahko pride do neželene smrti (denimo pri pretiranem apliciranju električnih sunkov).[6] Eden izmed hujših primerov mazohizma je vključeval Bernda Brandesa, ki se je odzval na oglas Armina Meiwesa, v katerem je omenjeni iskal nekoga, pripravljenega biti zaklanega in pojedenega.[7]
Po izvedbi fenomenološke študije ljudi, ki se udeležujejo seksualnih mazohističnih sej, so seksualni mazohizem opisali kot odvisnosti podobno tendenco, ki izkazuje več značilnosti, podobnih odvisnosti od mamil (hrepenenje, intoksikacija, toleranca in odtegnitev). Hkrati so ugotovili, da posamezniki pogosto pretirano poveličujejo prvo mazohistično izkušnjo in zaradi tega močno hrepenijo po nadaljnjih (podobno kot pri drugih oblikah odvisnosti).[8]
Glej tudi
urediSklici
uredi- ↑ »Termania - Slovenski medicinski slovar - mazohizem«. www.termania.net. Pridobljeno 4. septembra 2021.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 American Psychiatric Association. (2013). Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders (5th ed.). Arlington, VA: American Psychiatric Publishing.
- ↑ World Health Organization. (2007). International statistical classification of diseases and related health problems (10th rev., version for 2007). Retrieved from http://apps.who.int/classifications/apps/icd/icd10online/index.htm?gf60.htm
- ↑ Aggrawal, A. (2009). Forensic and medico-legal aspects of sexual crimes and unusual sexual practices. New York: Taylor & Francis. p. 145.
- ↑ American Psychiatric Association. (2000). Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders (4th ed., text rev.). Washington, DC: Author.
- ↑ Cairnes, F. J., & Rainer, S. P. (1981). Death from electrocution during auto-erotic procedures. New Zealand Medical Journal, 94, 259-260.
- ↑ Cantor, J. M., & Sutton, K. S. (2014). Paraphilia, gender dysphoria, and hypersexuality. In P. H. Blaney & T. Millon (Eds.), Oxford textbook of psychopathology (3rd ed.) (pp. 589–614). New York: Oxford University Press.
- ↑ Kurt, H., & Ronel, N. (in print). Addicted to Pain. International Journal of Offender Therapy and Comparative Criminology.