Trigonometrija
Beseda trigonometríja izhaja iz grških besed trigonon - trikotnik + metria - merjenje. Ta veja matematike se je razvila iz preučevanja trikotnika in odnosov med njegovimi stranicami in koti. K razvoju trigonometrije sta veliko pripomogla astronomija in delitev kroga na 360°. Pri Egipčanih je razvoj trigonometrije potekal vzporedno z gradnjo piramid.
V sredini 15. stoletja je nemški astronom in matematik Regiomontan objavil vse dotedanje znanje trigonometrije, kar je vplivalo na razvoj te veje po vsej Evropi. Razvoj trigonometrije je povezan s tehničnim razvojem.
Osnova trigonometrije so kotne ali trigonometrične funkcije.
Osnovni problem trigonometrije je razreševanje trikotnika - to pomeni računanje velikosti kotov in dolžin daljic (stranic, višin, težiščnic ipd.) v trikotniku. Najpomembnejša pravila, ki jih pri tem uporabljamo v evklidski geometriji, so:
- izrek o vsoti notranjih kotov trikotnika:
Trigonometrična razmerja
urediTrigonometrična razmerja so razmerja med robovi pravokotnega trikotnika. Ta razmerja so podana z naslednjimi trigonometričnimi funkcijami znanega kota A, kjer se a, b in c nanašajo na dolžine stranic na priloženi sliki:
- Sinusna funkcija (sin) je definirana kot razmerje med kotu nasprotno kateto in hipotenuzo.
- Kosinusna funkcija (cos) je definirana kot razmerje med kotu priležno kateto in hipotenuzo.
- Tangentna funkcija (tan) je definirana kot razmerje med kotu nasprotno kateto in kotu priležno kateto.
Recipročne vrednosti teh funkcij se imenujejo kosekans (csc), sekans (sec) in kotangens (cot):
Enotski krog in trigonometrične vrednosti
urediTrigonometrična razmerja je mogoče predstaviti tudi z uporabo enotskega kroga, ki ima središče v izhodišču koordinatnega sistema in polmer 1.[1] Od pozitivnega poltraka abscisne osi odmerimo premični poltrak kota A. Točko, kjer premični poltrak seka kotomerno krožnico, označimo s točko (x,y), kjer in .[1] Ta predstavitev omogoča izračun trigonometričnih vrednosti, kot so na primer te v spodnji tabeli [2]
Funkcija | 0 | ||||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
sinus | |||||||||
kosinus | |||||||||
tangens | nedefinirano | ||||||||
sekans | nedefinirano | ||||||||
kosekans | nedefinirano | nedefinirano | |||||||
kotangens | nedefinirano | nedefinirano |
Trigonometrične funkcije realnih ali kompleksnih spremenljivk
urediZ uporabo enotskega kroga lahko razširimo definicije trigonometričnih razmerij na vse pozitivne in negativne argumente[3] (glej trigonometrična funkcija).
Grafi trigonometričnih funkcij
urediNaslednja tabela povzema lastnosti grafov šestih glavnih trigonometričnih funkcij:[4][5]
Funkcija | Obdobje | domena | Razpon | Graf |
---|---|---|---|---|
sinus | ||||
kosinus | ||||
tangens | ||||
sekans | ||||
kosekans | ||||
kotangens |
Inverzne trigonometrične funkcije
urediKer je šest glavnih trigonometričnih funkcij periodičnih, niso injektivne in zato niso inverzibilne. Z omejevanjem definicijskega območja trigonometrične funkcije, lahko postanejo inverzibilne.[6] :48ff
Imena inverznih trigonometričnih funkcij, skupaj z njihovimi domenami in obsegom, najdete v naslednji tabeli:[7]:48ff[8]:521ff
Ime | Običajni zapis | Definicija | Definicijsko območje x za realni rezultat | Razpon glavne vrednosti (radiani) | Razpon glavne vrednosti (stopinje) |
---|---|---|---|---|---|
Arkus sinus | y = arcsin(x) | x = sin(y) | −1 ≤ x ≤ 1 | −π/2 ≤ y ≤π/2 | −90° ≤ y ≤ 90° |
Arkus kosinus | y = arccos(x) | x = cos(y) | −1 ≤ x ≤ 1 | 0 ≤ y ≤ π | 0° ≤ y ≤ 180° |
Arkus tangens | y = arctan(x) | x = tan(y) | vsa realna števila | −π/2 < y <π/2 | −90° < y < 90° |
Arkus kotangens | y = arccot(x) | x = cot(y) | vsa realna števila | 0 < y < π | 0° < y < 180° |
Arkus sekans | y = arcsec(x) | x = sec(y) | x ≤ −1 ali 1 ≤ x | 0 ≤ y <π/2 ozπ/2 < y ≤ π | 0° ≤ y < 90° ali 90° < y ≤ 180° |
Arkus kosekans | y = arccsc(x) | x = csc(y) | x ≤ −1 ali 1 ≤ x | −π/2 ≤ y < 0 ali 0 < y ≤π/2 | −90° ≤ y < 0° ali 0° < y ≤ 90° |
Sklici
uredi- ↑ 1,0 1,1 David Cohen; Lee B. Theodore; David Sklar (17. julij 2009). Precalculus: A Problems-Oriented Approach, Enhanced Edition. Cengage Learning. ISBN 978-1-4390-4460-5.
- ↑ W. Michael Kelley (2002). The Complete Idiot's Guide to Calculus. Alpha Books. str. 45. ISBN 978-0-02-864365-6.
- ↑ Jenny Olive (18. september 2003). Maths: A Student's Survival Guide: A Self-Help Workbook for Science and Engineering Students. Cambridge University Press. str. 175. ISBN 978-0-521-01707-7.
- ↑ Mary P Attenborough (30. junij 2003). Mathematics for Electrical Engineering and Computing. Elsevier. str. 418. ISBN 978-0-08-047340-6.
- ↑ Ron Larson; Bruce H. Edwards (10. november 2008). Calculus of a Single Variable. Cengage Learning. str. 21. ISBN 978-0-547-20998-2.
- ↑ Elizabeth G. Bremigan; Ralph J. Bremigan; John D. Lorch (2011). Mathematics for Secondary School Teachers. MAA. ISBN 978-0-88385-773-1.
- ↑ Elizabeth G. Bremigan; Ralph J. Bremigan; John D. Lorch (2011). Mathematics for Secondary School Teachers. MAA. ISBN 978-0-88385-773-1.
- ↑ Martin Brokate; Pammy Manchanda; Abul Hasan Siddiqi (3. avgust 2019). Calculus for Scientists and Engineers. Springer. ISBN 9789811384646.