Vrtnarstvo

Vrtnárstvo ali vrtnárjenje je dejavnost, ki se ukvarja z vzgojo okrasnih rastlin, zelenjave in sadja na vrtu doma ali v bližini doma. Različne rastline so tudi koristne rastline, kot so korenovke, listna zelenjava sadje in zelišča saj jih gojijo in vzgajajo za ljudi. Uporabljamo jih za barvanje ali v medicinske namene za zdravila ali za kozmetiko oz. za kozmetično uporabo. Vrtnarstvo se šteje za sproščujočo aktivnost za mnogo ljudi.

Vrtnar s pridelki izpod tople grede

Vrtnarjenje se giblje v obsegu od sadovnjakov, za dolgo promenadno zasaditev z enim ali več različnih vrst grmov in z drevesi ter različnih rastlin za stanovanjske površine - vrtove. Vrtnarjenje obsega tudi zasaditve trate ter rastlin, ki jih zasadimo v velike ali manjše posode, ki jih postavimo v prostoru ali zunaj. Vrtnarstvo je lahko zelo specializirano, tako da gojijo smo eno vrsto rastlin ali pa gojijo veliko število različnih rastlin v mešanih zasaditvah. Vrtnarstvo se loči oz. razlikuje od kmetijstva ali gozdarstva, saj gre za aktivno sodelovanje pri gojenju rastlin.

Zgodovina

Robert Hart 's gozdni vrt v Shropshire, Anglija

"Antiki"

Gozdno vrtnarstvo je sistem pridelave hrane, ki temelji na gozdu in je najstarejša svetovna oblika vrtnarjenja. Gozdno vrtnarstvo je nastalo v prazgodovini vzdolž rečnih bregov rek in v mokrih monsunskih regijah. V postopnem procesu so izboljševali njihovo okolje. Sčasoma so tuje vrste rastlin tudi bile izbrane in vključene v vrtove.

Po pojavu prvih civilizacij] so predvsem premožni posamezniki začele ustvarjati vrtove za estetske namene. Že v starodavnem Egiptu so se ukvarjali s krajinskim vrtnarstvom, oblikovanjem, saj to priča slika groba iz leta okoli 1500 pred našim štetjem. Upodabljajo egiptovski lotos, ribniki so bili obdani s simetričnimi vrstami akacije in palm. Znan primer starodavnih okrasnih vrtov so babilonski viseči vrtovi - enega izmed sedmih čudes antičnega sveta].

Bogati stari Egipčani so uporabljali vrtove za zagotavljanje sence. Egipčani so povezovali drevesa in vrtove z bogovi, in so menili, da so njihovi bogovi zadovoljni z vrtovi. Vrtovi v starem Egiptu so pogosto obdani z obzidjem dreves, ki so bili zasajeni v vrstah. Med bili najbolj priljubljena vrsta zasaditve: lipe - sycamores, jelke in vrbe. Ti vrtovi so bili znak višjega socialno-ekonomskega statusa. Poleg bogatih vrtov so stari Egipčani imeli tudi vinograde, saj je bilo vino znamenje višjih družbenih razredov.

Stari rimski vrtovi so bili vrtovi, ki so bili določenimi z živimi mejami in z vinsko trto. Vrtovi so vsebovali tudi zelo širok spekter cvetja, modri glavinec, podlesek, ciklame, hijacinte, bršljan, sivka, lilije, narcise, mak, rožmarin in vijolice. Vrtovi so vsebovali tudi kipe in skulpture.

Srednji vek

Srednji vek je predstavljalo obdobje upada vrtnarstva za estetske namene. Po padcu Rima, je vrtnarstvo naraščalo s poudarkom na zdravilnih zeliščih in pričeli so tudi z okrasitvami cerkev (oltarje).

Na splošno, v samostansko vrtnarstvo spadajo: zeliščni vrtovi, pokopališki vrtovi, sadovnjaki, križni hodniki in vinogradi. Posamezni samostani so morda tudi imeli travnato zemljišče z drevesi, kjer so se pasli konji, kot tudi zasebni vrtovi, namenjeni samo menihom znotraj samostana.

Islamski vrtovi so bili zgrajeni po vzoru perzijskih vrtov in so bili obdani z obzidjem ter bili razdeljeni na 4 vodotoke. Običajno je bilo središče vrta bazen ali paviljon. Značilni za islamske vrtove so fontane, ki so bile zgrajene v teh vrtovih.

V poznem 13. stoletju, so pričeli bogati Evropejci vzgajati vrtove za prosti čas, vzgoja zdravilnih zelišč in zelenjave. Ti obdajajo vrtove z obzidjem, da jih zaščitijo pred živalmi in zagotovijo odmaknjenost. V naslednjih dveh stoletjih, so Evropejci začeli s sajenjem trate in s cvetličnimi vrtnicami. Sadna drevesa so bila pogosta v teh vrtovih. Hkrati so bili vrtovi v samostanih kraj za razvijanje in rast cvetja ter naravinih zelišč, vendar so tudi ta prostor (vrt), uporabljali menihi za sprostitev in uživajte v naravi.

Vrtovi v 16. in 17. stoletju so bila simetrična, v razmerju in uravnotežena z bolj klasičnim videzom. Večina teh vrtov bila zgrajena okrog središčne osi in so bila razdeljena v različne dele, ločena z živo mejo.

Vrtove v renesansi so krasili kipi in fontane. V 17. stoletju, so Evropejci začeli s sajenjem cvetja, kot so tulipani, ognjič in sončnice.

Vrtnarstvo obsega:

• gojenje sadik vrtnin
• gojenje vrtnin v zavarovanem prostoru
• gojenje okrasnih vrtnin
• hidroponsko gojenje vrtnin
• gojenje zelenjadnic
• gojenje izbranih vrtnin
• sonaravno in integrirano pridelovanje vrtnin
• urejanje, načrtovanje, vzdrževanje okolice

Zunanje povezave

• Slovensko društvo za kulturo vrtov in narodne zbirke rastlin Arhivirano 2010-03-03 na Wayback Machine.