Kraj ulice čepel je siromak,
pohabljenec brez noge, suhih rok,
in miloščine prosil je ljudi.
Prišla gospa je mimo milostiva
in milostno iz torbice dišeče
je vzela dvajsetico — tisto našo
železno dvajsetico — in jo vrgla
v klobuk ponižni. A po ulici
se zakotalila je dvajsetica —
in z nogo, s svojim finim čreveljčkom
mu jo porinila gospa je k nogam ...
Jaz sem se sklonil in pobral jo s ceste
— ker gnus in srd sta bila v moji duši —
in dal nazaj sem jo gospej: »Ne veste,
da tudi on je človek kakor vi?!«
