Action française
Action Française (francosko dobesedno Francoska akcija) je francosko skrajno desno monarhistično politično gibanje. Z gibanjem je povezan tudi istoimenski časopis.
Francoska akcija Action Française | |
|---|---|
 | |
| Okrajšano | AF |
| Generalni sekretar | Olivier Perceval |
| Ustanovljena | 20. junij 1899 |
| Odcepljena od | Ligue de la patrie française[1] |
| Sedež | 10 rue Croix-des-Petits-Champs, 75001 Pariz |
| Časopis | |
| Študentsko krilo | Fédération nationale des étudiants d'Action française (Narodna federacija študentov Francoske akcije) |
| Podmladek | Camelots du Roi (Kraljevi Cameloti) |
| Članstvo | prib. 3000 |
| Ideologija | |
| Politična pozicija | Desnica do Skrajna desnica[5][6] |
| Religija | Rimokatolicizem |
| Mednarodna pripadnost | Mednarodna monarhistična konferenca |
| Barve | Kraljevsko modra Rumena |
| Geslo | "Vse kar je narodnega je naše" |
| Himna | La Royale[7] |
| Spletno mesto | |
| www | |
Gibanje in časopis sta leta 1899 ustanovila Maurice Pujo in Henri Vaugeois kot nacionalistično reakcijo proti posredovanju levio-usmerjenih intelektualcev v imenu Alfreda Dreyfusa. Charles Maurras se je gibanju hitro pridružil in postal njen glavni ideolog. Pod vplivom Maurrasa je Action française postala rojalistična, protirevolucionarna (nasprotovala je dediščini francoske revolucije ), protiparlamentarna in naklonjena decentralizaciji ter zagovarjala korporativizem, integralizem in katolicizem .
Kmalu po nastanku je Action française poskušala vplivati na javno mnenje tako, da je bila revija spremenjena v dnevni časopis in z ustanovitvijo novih organizacij. Gibanje je doživelo vrhunec med letoma 1899 in 1914 . V obdobju med vojnama je gibanje zaradi podpore med konservativnimi elitami še vedno uživalo nekaj ugleda, kljub temu pa je priljubljenost postopoma upadala zaradi vzpona fašizma in prekinitve odnosov s katoliško cerkvijo. Med drugo svetovno vojno je Action française podpirala Vichyjski režim in maršala Philippa Pétaina . Po padcu Vichyjske države je bil njen časopis prepovedan, Maurras pa obsojen na dosmrtno ječo. Gibanje se je kljub temu nadaljevalo v novih publikacijah in političnih združenjih, čeprav z bledenjem pomena (monarhizem je izgubljal priljubljenost), francoska skrajno desničarska gibanja pa so se preusmerila k poudarjanju katoliških vrednot in obrambi klasične francoske kulture. Nekateri gibanje vidijo kot predhodnika sedanje politične stranke Rassemblement National.[8][9] 14. februarja 2023 je GPAHE izdal poročilo, v katerem je sodobno Action Française razvrstil med »antisemitske« in »versko nacionalistične« skupine.[10][11]
Ideologija
urediV ideologiji Action française so prevladovale načela Charlesa Maurrasa, ki so sledile njegovi privrženosti in spreobrnitvi ustanoviteljev gibanja v rojalizem. Gibanje je podpiralo obnovo oblasti Burbonske hiše in obnovo katolicizma kot državne vere, vse kot zbirališča v nasprotju s Tretjo francosko republiko, ki je veljala za pokvarjeno in ateistično s strani mnogih njenih nasprotnikov.
Gibanje je zagovarjalo decentralizacijo ("zvezno monarhijo ") z obnovitvijo predrevolucionarnih svoboščin v starodavnih francoskih provincah (ki jih je med revolucijo zamenjal sistem departmajev). Njen cilj je bil doseči obnovo z državnim udarom, ki bi verjetno vključeval prehodno avtoritarno vlado.
Action française ni bila osredotočena na obsodbo ene družbene ali politične skupine kot zarotniškega vira težav, ki so doletele Francijo. Različne skupine francoske skrajne desnice so imele sovraštvo do Judov, hugenotov in prostozidarjev. Tem je Maurras dodal nespecifične tujce, ki prebivajo v Franciji, ki so bili zunaj francoske zakonodaje pod Ancien Régime. Te štiri skupine "notranjih tujcev" je Maurras imenoval les quatre états confédérés in vse so veljale za del protifrancoske. Nasprotoval je tudi marksizmu in oktobrski revoluciji, a antagonizma proti njima ni bilo treba proizvajati.
Sklici
uredi- ↑ Rémond, René (2006), "Action française", in Lawrence D. Kritzman (ed.), The Columbia History of Twentieth-Century French Thought, New York: Columbia University Press, p. 8. ISBN 978-0-231-10790-7.
- ↑ Stéphane Piolenc (21. april – 4. maj 2011). »Pour un compromis... royaliste!«. L'Action française 2000. str. 13.
- ↑ René Rémond (1954). Les Droites en France. Aubier. ISBN 9782700705348.
- ↑ Mayeur, Jean-Marie (1987). The Third Republic from Its Origins to the Great War, 1871–1914. Cambridge University Press. str. 298.
- ↑ Girardet Raoul (1957). "L'héritage de l'Action française". Revue française de science politique. pp. 765-792.
- ↑ Nonna Mayer (2002). La Restauration nationale. Un mouvement royaliste sous la 5e République. Éditions Syllepse. Mauvais temps. ISBN 978-2-913165-87-8. Quote: "Née des retombées de la guerre de 1870 et de l'Affaire Dreyfus, l'Action française disparaît en 1944, compromise par ses liens avec le régime de Vichy. Elle renaît dès 1945 à travers une publication clandestine. Lentement, les partisans de la monarchie et du maréchal Pétain reconstruisent leurs réseaux. À la veille de la guerre d'Algérie, l'organisation royaliste est reconstituée sous le nom de Restauration nationale. Elle se range aux côtés des partisans de l'Algérie française et l'Organisation de l'armée secrète trouve en elle un de ses meilleurs soutiens. Cette réapparition du courant royaliste sur la scène politique, et sa permanence durant ces 50 dernières années, va marquer l'histoire d'après-guerre de l'extrême droite en France." ["Née des retombées de la guerre de 1870 et de l'Affaire Dreyfus, l'Action française disparaît en 1944, compromise par ses liens avec le régime de Vichy. Elle renaît dès 1945 à travers une publication clandestine. Lentement, les partisans de la monarchie et du maréchal Pétain reconstruisent leurs réseaux. À la veille de la guerre d'Algérie, l'organisation royaliste est reconstituée sous le nom de Restauration nationale. Elle se range aux côtés des partisans de l'Algérie française et l'Organisation de l'armée secrète trouve en elle un de ses meilleurs soutiens. Cette réapparition du courant royaliste sur la scène politique, et sa permanence durant ces 50 dernières années, va marquer l'histoire d'après-guerre de l'extrême droite en France."].
- ↑ "La Royale (The Royal) - Anthem of the Action Française"
- ↑ DeClair 1999, str. ;13–17.
- ↑ Day, Alan John (2002). Political parties of the world. University of Michigan. str. 193. ISBN 978-0-9536278-7-5.
- ↑ »GPAHE report: Far-Right Hate and Extremist Groups in Australia«. Global Project Against Hate and Extremism (v ameriški angleščini). Pridobljeno 7. aprila 2023.
- ↑ »News«. Global Project Against Hate and Extremism (v ameriški angleščini). Pridobljeno 7. aprila 2023.