Cesarica Džingu
Cesarica družica Džingu (神功皇后 "Džingu-kogo"), občasno tudi cesarica regentka Džingu (神功天皇 "Džingu-teno") je japonska cesarica, ki je zavladala v letu 201. Njen oče je Okinaganosukunenomiko (息長帯比売命) in njena mati Kazurakinotakanukahime (葛城高顙媛), potomka Amenohiboka (天日槍), legendarnega korejskega princa.[2] Od leta 201 je po smrti soproga, cesarja Čuaia, služila kot regentka mladoletnemu sinu, ki je po njeni smrti leta 269 zavladal kot cesarja Odžin.[3] Do Obdobja Meidži so jo smatrali za 15. japonsko cesarico po tradicionalnem nasledstvu, a jo je revizija zgodovinskih dokumentov oropala naziva teno.
| Cesarica Džingu | |||||
|---|---|---|---|---|---|
 Skulptura predstavlja idealizirano podobo cesarice Džingu (Okinaga-Tarašihime no Mikoto, 1326). Zbirka svetišča Aka-ana Hačimangu, prefektura Šimane. | |||||
| Japonska cesarica | |||||
| Vladanje | 201–269 (tradicionalno štetje) | ||||
| Predhodnik | Cesar Čuai (tradicionalno) | ||||
| Naslednik | Cesar Odžin (tradicionalno) | ||||
| Rojstvo | 170[1] Kjoto | ||||
| Smrt | 269[1] Kjoto | ||||
| Pokop | Saki no Tatanami no ike no e no Misasagi (Nara) | ||||
| Zakonec | Cesar Čuai | ||||
| Potomci | Cesar Odžin | ||||
| |||||
Legenda
uredi
Življenju cesarice Džingu ne moremo pripisati točnih datumov, saj ni dovolj virov za verifikacijo. Imajo jo za "legendarno cesarico". Ob nastopu na krizantemin prestol se je imenovala princesa Okinagataraši (息長帯比売).
Čeprav ostaja zadnje počivališče te legendarne vladarice neznano, je cesarici Džingu uradno posvečen misasagi ali grobnica v Misasagi-čo v Nari.[4] Ta cesarska grobnica tipa kofun ima značilen otok v obliki ključavnice na sredini z vodo napolnjenega jarka.[5]
Čikafusa Kitabatake (1293-1354)[6] in Hakuseki Arai (1657-1725) sta trdila, da je bila dejansko kraljica Himiko, šamanska kraljica kraljestva Jamatai, in je morala biti kot pripadnica cesarske družine ter zgodovinski lik vključena v Nihon Šoki. Sodobni strokovnjaki predvidevajo, da bi lahko bila tudi Jamatohime-no-mikoto ali Jamato-totohimomoso-hime.
Leta 1881 je postala prva ženska na japonskem bankovcu.[7] Ker uradni portret ne obstaja, jo je umetniško upodobil Edoardo Chiossone; za model je uporabil uslužbenko vladnega tiskarskega urada. Isto sliko in njene variante so uporabili tudi na mnogih izdajah poštne znamke.[8]
Cesarska hiša ji je posvetila uradni mavzolej Saki no Tatanami no ike no e no Misasagi v Nari na področju bivše province Jamato.[9]
Razen legendarne Džingu je Japonski vladalo osem cesaric, njihov naslednik pa je bil izbran izmed moških na očetovi strani cesarske krvne linije, zaradi česar konzervativni strokovnjaki vztrajajo, da so bile ženske na prestolu samo začasne vladarice in da je treba v 21. stoletju ohraniti moško dedno nasledstvo na prestolu.[10] Cesarica Genmei, za katero je na prestol sedla njena hčerka cesarica Genšo, ostaja edina izjema temu pravilu v zgodovini.
Polemike
uredi
Po Nihon Šokiju[11] je vodila vojsko v obljubljeno deželo (zgodovinarji menijo, da je ta nekje na Korejskem polotoku) in se vrnila na Japonsko po treh letih kot zmagovalka. Na korejskih tleh ni nobenega dokaza o njeni vladavini, kar nakazuje na to, da so dogodki izmišljeni, netočni, ali pa da je do njih prišlo več kot 400 let pred nastankom kronike.[12][13] Njen sin Odžin naj bi se rodil po njeni vrnitvi. Legenda pravi, da je bil spočet, a ne še rojen, ko je cesar Čuai umrl. Po tri leta trajajoči invaziji se je le rodil. Verjetno so se tri leta navezovala na tri žetve v enem letu (9 mesecev) ali pa je očetovanje cesarja Čuaia samo simbolno.[14]
Nekateri verjamejo, da temeljijo njena osvajanja samo na steli Gwanggaeto, čeprav se pojavijo tudi v Kožikiju in Nihon Šokiju. Slednji navaja, da je cesaričin oče vnuk cesarja Kaika, njena mama pa pripadnica klana Kacuragi.[15]
Nekateri trdijo, da so bile pismenke na steli spremenjene, japonska prisotnost pa dodana. Danes japonski in nekateri kitajski strokovnjaki zavračajo teorijo o poškodovani steli na podlagi študija stele same[16][17] in odrisih pred Sakojem, ko še ni bilo možnosti, da bi stelo spremenili ali ponaredili.[18] Japonske vojaške aktivnosti, ki bi naj jih zatrl kralj Gwanggaero, zasedajo polovico stele. Njen pomen je še vedno stvar debat, sploh glede tega, če je bila poškodovana namerno ali ne. Manjkajoče pismenke onemogočajo prevajanje, Japonci pa naj bi stelo narobe interpretirali, kar je podrobno opisano v knjigi "From Paekchae Korea to the Origin of Yamato Japan". Zaradi napačnih ločil jo lahko prevedemo na 4 načine, tudi da je Koreja prečkala Korejsko ožino in Japonce prisilila v podložništvo.
V kitajski Knjigi Songov Šen Jueja (441-513) dinastije Liu Song je zabeležena japonska prisotnost v Koreji, a so imeli Liu Songi kot južna kitajska dinastija verjetno malo stikov s severovzhodno Azijo. Mnogi zgodovinarji verjamejo, da so uporabljali isto ime za kraljestvo Baekje, Samhan in Jamato Japonsko.
Po kitajski Knjigi Sujev naj bi Japonska vojaško podpirala kraljestvi Baekje in Silla.[19]
Glede na Kronike treh kraljestev, napisanih leta 1145, je kralj Asin iz kraljestva Baekje poslal sina, princa Jeonjija kot talca na japonski dvor.[20] Tudi kralj Silseong kraljevine Silla je leta 402 poslal svojega sina, s čimer naj bi si zagotovili japonsko vojaško pomoč za nadaljevanje vojaških kampanj. Dejstvo, ki še bolj zaplete naše videnje odnosa med Japonsko in Korejo v tem času je zapis v Nihon Šokiju, ki pravi, da naj bi korejski princ Amenohiboko prišel na Japonsko[21], kjer je postal ded Tadžimamoriju, služabniku cesarju Sujninu.[22] Če so Korejci res pošiljali talce in sorodnike Japoncem, je še vedno stvar debat.
Sklici in opombe
uredi- ↑ 1,0 1,1 National Library of Israel Names and Subjects Authority File
- ↑ https://www.academia.edu/3335635/Empress_Jing%C5%AB_a_shamaness_ruler_in_early_Japan
- ↑ Titsingh, Isaac. (1834). Annales des empereurs du japon, pp. 16–19; Brown, Delmer M. (1979). Gukanshō, p. 255; Varley, Paul. (1980). Jinnō Shōtōki, pp. 101–103.
- ↑ Jingū's misasagi (PDF) (map), JP: Nara shikanko, lower right, arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 24. januarja 2009, pridobljeno 28. januarja 2018.
- ↑ context of kofun characteristics Arhivirano 2008-01-19 na Wayback Machine.
- ↑ Mason, Penelope. History of Japanese Art. Second Edition. Upper Saddle River, NJ: Pearson Prentice Hall, 2005, p. 29.
- ↑ History, Bank of Japan, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. decembra 2007.
- ↑ 続逓信事業史 (Continued - History of Communications Business) vol. 3 郵便 (mails), ed. 郵政省 (Ministry of Postal Services), Tokyo 1963
- ↑ Ponsonby-Fane, Richard. (1959). The Imperial House of Japan, p. 424.
- ↑ Yoshida, Reiji. "Life in the Cloudy Imperial Fishbowl", Japan Times. March 27, 2007; retrieved 2013-8-22.
- ↑ »Nihon Shoki, Volume 9«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. aprila 2014. Pridobljeno 28. januarja 2018.
- ↑ Kenneth B. Lee (1997). »4. Korea and Early Japan, 200 BC – 700 AD«. Korea and East Asia: The Story of a Phoenix. Greenwood Publishing. str. 31–35. ISBN 0-275-95823-X.
- ↑ Hall, John Whitney (1998). »5. Japan and the continent«. The Cambridge History of Japan. Cambridge University Press. str. 308–10. ISBN 0-521-22352-0.
- ↑ Aston, William. (1998). Nihongi, Vol. 1, pp. 224–253.
- ↑ Nihon Shoki Vol. 9 "気長足姫尊。稚日本根子彦大日日天皇之曾孫。気長宿禰王之女也。母曰葛城高顙媛。"
- ↑ Takeda, Yukio. "Studies on the King Gwanggaeto Inscription and Their Basis". Memoirs of the Research Department of the Toyo Bunko. 47(1989):57–87.
- ↑ Xu, Jianxin. 好太王碑拓本の研究 (An Investigation of Rubbings from the Stele of Haotai Wang). Predloga:Illm, 2006. ISBN 978-4-490-20569-5.
- ↑ Oh, Byung-sang, "Fountain: Echoes of drumming hoofbeats", JoongAng Ilbo, October 4, 2002.
- ↑ Chinese History Record Book of Sui: 隋書 東夷伝 第81巻列伝46 : 新羅、百濟皆以倭為大國，多珍物，並敬仰之，恆通使往來.
- ↑ Samguk Sagi (v korejščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. maja 2008.
六年 夏五月 王與倭國結好 以太子腆支爲質
- ↑ Nihon Shoki, Vol. 6 "天日槍對曰 僕新羅國主之子也 然聞日本國有聖皇 則以己國授弟知古而化歸 (to serve) 之"
- ↑ Nihon Shoki, Vol. 6 "故天日槍娶但馬出嶋人 太耳女麻多烏 生但馬諸助也 諸助生但馬日楢杵 日楢杵生清彦 清彦生田道間守也"