Wikipedija

Hepatitis B

Hepatitis B je bolezen, ki jo povzroča virus hepatitisa B (HBV). Pride do vnetja jeter (hepatitisa). Z virusom je okuženih tretjina svetovnega prebivalstva (več kot 2 milijardi).[1][2] Število vključuje tudi okoli 296 milijonov ljudi, ki so kronični prenašalci virusa (podatek za leto 2019).[3] Do okužbe pride ob stiku z okuženo krvjo oziroma z drugimi telesnimi tekočinami.

Hepatitis B
Specialnostinfektologija uredi v wikpodatkih
Simptomislabost, zlatenica, hepatomegalija, anoreksija, artralgija, bruhanje, hepatitis, jetrna encefalopatija, akutna odpoved jeter, splenomegalija uredi v wikpodatkih
Klasifikacija in zunanji viri
MKB-10B16,
B18.0-B18.1
MKB-9070.2-070.3
OMIM610424
DiseasesDB5765
MedlinePlus000279
eMedicinemed/992 ped/978
MeSHD006509
Virus hepatitisa B

Virion hepatitisa B
Razvrstitev virusov
Skupina: Skupina VII (dsDNA-RT)
Družina: hepadnavirusi
Rod: ortohepadnavirusi
Vrsta: virus hepatitisa B

Okužba s HBV lahko pogosto poteka povsem brez kliničnih in laboratorijskih znakov bolezni. Le pri 25 do 30 % okuženih poteka hepatitis B z značilno klinično sliko. Inkubacija traja največkrat 2 do 4 mesece. Akutna bolezen se kaže kot vnetje jeter, bruhanje, zlatenica in v redkih primerih sledi smrt. Kronična okužba lahko povzroči cirozo jeter ali celo karcinom jeter, ki je smrten in se slabo odziva na trenutno dostopna zdravila proti raku.[4] Okužbo je mogoče preprečiti s cepljenjem.[5]

Povzročitelj

uredi

Virus hepatitisa B sodi v družino hepadnavirusov (hepa iz hepatotrofni, ker prizadene jetra; dna pa zato, ker sodi med viruse DNK).[6]. Njegova dednina je zapisana v delno dvojnovijačni DNK. Podvojevanje virusa poteka preko RNK s pomočjo reverzne transkriptaze.[7] Virus se razmnožuje v jetrih, vendar se pri okuženih osebah razširi tudi v kri, kjer lahko zaznamo za virus specifične beljakovine in ustrezna protitelesa. Za diagnosticiranje bolezni se uporabljajo krvni testi za dokazovanje teh beljakovin in protiteles.[8]

Virion sestoji iz zunanje lipidne ovojnice ter ikozaedrične nukleokapside, ki jo gradijo beljakovine. Nukleokapsida vsebuje virusno DNK in DNK-polimerazo, ki ima reverznotranskriptazno aktivnost.[7] V zunanji lipidni ovojnici se nahajajo tudi beljakovine, ki so pomembne pri pritrjevanju in vstopu virusa v gostiteljevo celico. Virus hepatitisa B je eden najmanjših živalskih virusov z ovojnico; v premeru meri 42 nm. Obstajajo tudi druge oblike virusa, med njimi vlaknata in okrogla telesca, ki nimajo sredice (DNK in sestavine znotraj kapside oziroma plašča) in niso kužna ter se v veliki meri proizvajajo med življenjskim ciklom virusa.[9]

 
Predstavitev genoma HBV; geni se prekrivajo

Genom

uredi

Genom virusa hepatitisa B sestoji iz krožne DNK. Nenavadnost virusovega genoma je v tem, da vsa DNK ni dvojnovijačna, temveč le v določenih predelih. En konec DNK je povezan z virusno DNK-polimerazo. Genom sestoji iz 3020–3320 nukleotidov (daljša veriga) oziroma 1700–2800 nukleotidov (krajša veriga).[10] Virusno DNK najdemo v celičnem jedru kmalu po okužbi celice z virusom. Poznani so štirje geni, ki jih kodira virusna DNK: C, X, P in S. Gen C nosi zapis za beljakovino, ki se nahaja v virusni sredici. Najprej nastane preprotein HBcAg, iz njega pa s proteolitično cepitvijo nastane HBeAg. Gen P zapisuje DNK-polimerazo, gen S pa površinski antigen HBsAg.[11] Vloga beljakovine HbX, ki jo zapisuje gen X, še ni povsem razjasnjena.[12]

Podvojevanje

uredi
 
Podvojevanje virusa hepatitisa B

Življenjski cikel virusa je zapleten. Gre za enega redkih virusov, ki ne spadajo med retroviruse, vendar pri podvojevanju vseeno uporabljajo encim reverzno transkriptazo. Virus vstopi v gostiteljevo celico s pritrditvijo na neznan receptor na površini celice, nato sledi endocitoza. Razmnožuje se preko RNK s pomočjo gostiteljevega encima, zato se mora virusova DNK prenesti v celično jedro gostiteljeve celice; prenos poteka s pomočjo šaperonov. Delno dvojnovijačna virusna DNK postane nato v celoti dvojnovijačna in se pretvori v cccDNA (angl. covalently closed circular DNA – kovalentno zaprta krožna DNK). Le-ta služi kot matrica za prepisovanje štirih virusnih informacijskih RNK (mRNA) molekul. Na podlagi najdaljše mRNA, ki je daljša od virusovega genoma, nastanejo nove kopije virusnega genoma, plaščnih beljakovin in DNK-polimeraze. Omenjeni štiri virusni prepisi so v citoplazmi podvrženi nadaljnjim spremembam in bodisi tvorijo nove virione ali pa se vrnejo v jedro in se nadalje namnožijo.[11][13] Dolga mRNA se v citoplazmi prepiše v virusno DNK s pomočjo DNK-polimeraze, ki ima reverznotranskriptazno aktivnost.

Serotipi

uredi

Poznamo štiri glavne serotipe virusa hepatitisa B, in sicer adr, adw, ayr, ayw. Razvrstitev v serotipe temelji na razlikah v epitopih njihovih beljakovin v ovojnici. Nadalje poznamo glede na razlike v nukleotidnem zaporedju v virusovem genomu 8 genotipov (A–H). Posamezni genotipi so različno zemljepisno razporejeni, kar omogoča sledenje evolucije in prenosa virusa. Genotip vpliva na resnost in potek bolezni, na verjetnost zapletov ter na odzivnost na cepiva in zdravila.[14][15]

Patogeneza

uredi

Primarno virus hepatitisa B moti delovanje jetrnih celic (hepatocitov) zaradi podvojevanja v njih. Receptor na površini jetrne celice, na katerega se virus pritrdi, še zaenkrat ni poznan, vendar obstajajo dokazi, da je pri zelo sorodnem račjem virusu HBV tak prepoznavni receptor kaboksipeptidaza D.[16][17] Po pritrditvi viriona na receptor jetrne celice le-ta vstopi v celico s pomočjo endocitoze.

Med okužbo z virusom HBV odziv imunskega sistema povzroči tako uničevanje virusov kot tudi poškodbo jetrnih celic. Pri tem prirojena imunost nima pomembne vloge, za imunski odziv po okužbi je odgovorna pridobljena imunost. Zlasti citotoksični limfociti T (CLT) povzročijo poškodbo jeter. CLT ubijajo okužene jetrne celice (hepatocite) ter izločajo protivirusne citokine; s tem uničujejo viruse, hkrati pa tudi jetrne celice.[18] Jetrno poškodbo začnejo torej CLT, vendar se lahko situacija še poslabša zaradi delovanja antigensko nespecifičnih vnetnih celic. Prav tako se v vnetišču aktivirajo krvne ploščice, ki privabljajo nadaljnje CLT.[19]

Epidemiologija

uredi

Razširjenost

uredi
 
Razširjenost virusa HBV v letu 2005

Razširjenost hepatitisa B na določenih predelih je povezana s primarnim načinom prenosa virusa. Na območjih z nizko razširjenostjo (prevalenco), na primer v ZDA in Zahodni Evropi, kjer sta kronično okužena manj kot 2 % prebivalstva, sta primarni poti prenosa okužbe intravensko jemanje drog in nezaščiten spolni odnos, čeprav so pomembni tudi drugi dejavniki.[20] Za območja z zmerno razširjenostjo virusa (Vzhodna Evropa, Japonska, Rusija), kjer je z virusom HBV kronično okuženih 2–7 odstotkov prebivalstva, se bolezen prenaša zlasti med otroci. Ponekod v predelih z visoko razširjenostjo (Ljudska republika Kitajska, jugovzhodna Azija) je najpogostejša okužba že med porodom, drugje (v Afriki) pa je najpogostejša okužba v času otroštva.[21] V predelih, označenih z visoko razširjenostjo kroničnih okužb, le-ta znaša vsaj 8 %.

Virus hepatitisa B veliko bolj nalezljiv kot virus HIV. Na svetu se je z njim že okužila tretjina prebivalstva (okoli 2 milijardi oseb), okoli 296 milijonov je kronično okuženih,[3] za posledicami okužbe pa letno umre približno milijon ljudi po svetu.[22]

Leta 2007 so v Sloveniji poročali o 15 primerih akutne okužbe in 21 primerih kronične okužbe,[23] leta 2006 pa o 29 kroničnih in 26 akutnih primerih.[24]

Prenos

uredi

Do prenosa okužbe z virusom HBV pride ob stiku z okuženo krvjo ali telesnimi tekočinami, ki vsebujejo kri. Možni načini prenosa okužbe so naslednji (vendar obstajajo tudi drugi načini): nezaščiten spolni odnos, transfuzija krvi, uporaba okuženih igel, prenos iz matere na otroka med porodom. Brez ukrepov je pri materi, ki je pozitivna na HBsAg, 20-odstotna verjetnost, da se okužba med porodom prenese na otroka. Če je mati pozitivna tudi na HBeAg, je verjetnost prenosa kar 90-odstotna. Virus se lahko prenaša med člani gospodinjstva, najverjetneje zaradi stika poškodovane kože ali sluznic s sekreti ali slino, okuženo z virusom HBV.[25][26] Vendar kar pri najmanj 30 % primerov hepatitisa B ni mogoče določiti nevarnostnega dejavnika, ki je pripeljal do prenosa okužbe.[27]

Bolezen

uredi

Preprečevanje

uredi
 
HBsAg

Doslej je bilo razvitih že več cepiv za preprečevanje okužbe z virusom HBV. Cepiva vsebujejo enega od virusnih beljakovin v ovojnici (površinski antigen hepatitisa B ali HBsAg). Sprva so cepiva pripravljali iz plazme, pridobljene pri bolnikih z dolgo trajajočo okužbo. Dandanes se več uporablja tehnologija rekombinantne DNK, čeprav se še vedno uporabljajo tudi cepiva, pridobljena iz človeške plazme. Obe vrsti cepiva sta enako učinkoviti in varni.[28]

Po cepljenju je površinski antigen več dni zaznaven v serumu prejemnika cepiva, kar imenujemo antigenemija po cepljenju (prisotnost antigena v krvi).[29] Cepljenje se izvaja v dveh, treh ali štirih odmerkih. Cepivo lahko prejmejo tako otroci kot odrasli. Okužba se prepreči pri 85–90 % posameznikov,[30] in zaščita traja 23 let.[31]

V nasprotju s hepatitisom A se hepatitis B načeloma ne prenaša z okuženo vodo ali hrano. Prenos poteka zlasti preko okuženih telesnih tekočin in z naslednji ukrepi pomagajo pri preprečevanju okužbe: izogibanje nezaščitenim spolnim odnosom, previdnost pri transfuzijah krvi, uporaba čistih injekcijskih igel ter preprečevanje okužbe med porodom. Otroci lahko cepvo prejmejo že takoj po porodu.[32]

V Sloveniji je cepljenje proti hepatitisu B obvezno za vse otroke. Otroci dobijo prva dva odmerka v starosti 5 do 6 let, nato pa še 3. odmerek po vstopu v šolo.[33]

Simptomi

uredi
 
Zlatenica pri bolniku z odpovedjo jeter

Akutna okužba se lahko kaže kot splošno slabo počutje, izguba apetita, siljenje na bruhanje, bruhanje, bolečine, blaga vročina, temen seč; akutna okužba lahko vodi tudi do zlatenice. Pri okužbi s kakterim koli tipom virusa hepatitisa se lahko pojavi srbenje. Akutni hepatitis traja nekaj tednov in pri večini bolnikov se stanje postopoma izboljšuje. Pri nekaterih bolnikih pa bolezen napreduje v hudo jetrno bolezen, ki ogroža življenje. Lahko pa je okužba povsem asimtomatska in jo bolnik preboli neopaženo.

Kronična okužba je bodisi asimptomatska bodisi povzroči kronično vnetje jeter (kronični hepatitis). Kronični hepatitis lahko po več letih povzroči tudi cirozo jeter. Kronična okužba znatno poveča tveganje za pojav raka jeter. Pri kroničnih bolnikih je odsvetovano uživanje alkohola, saj ta dodatno povečuje nevarnost za cirozo jeter ali jetrnega raka. Virus hepatitisa B se povezuje tudi s pojavom membranskega glomerulonefritisa.[34]

Diagnosticiranje

uredi
 
Virusni antigeni hepatitisa B in protitelesa, zaznavna v krvi pri akutni okužbi
 
Virusni antigeni hepatitisa B in protitelesa, zaznavna v krvi pri kronični okužbi
 
Tipične jetrne celice z videzom motnega stekla pri kronični okužbi (jetrna biopsija, barvanje s H&E)

Testi za odkrivanje okužbe z virusom HBV zajemajo serumske in krvne teste. Z njimi zaznavamo prisotnost virusnih antigenov (beljakovin, ki jih proizvaja virus) ali protiteles (ki jih proizvede gostiteljev imunski sistem). Interpretacija teh testov je zapletena.[8]

S testi najpogosteje ugotavljamo prisotnost virusnega površinskega antigena (HBsAg); gre za virusni antigen, ki ga lahko najbolj zgodaj po okužbi zaznamo v bolnikovi krvi. Vendar tudi ta antigen v začetku okužbe ni vedno zaznaven, prav tako pa ga včasih tudi kasneje tekom okužbe ne moremo zaznati, ker ga izčisti gostiteljev imunski sistem. V obdobju okna (v času zgodnje okužbe, ko imunski sitem uspešno odstranjuje viruse iz obtoka in zato kljub okužbi niso zaznavni) je edini zanesljiv dokaz okužbe zaznava protiteles IgM proti antigenu v virusni sredici HBcAg (anti-HBc IgM).

Kmalu po pojavu antigena HBsAg v krvi, se pojavi tudi drug virusni antigen, imenovan HBeAg (antigen e). Ko se v serumu pojavi omenjeni antigen, je v bolnikovem obtoku podvajanje virusa zelo pospešeno, hkrati pa je večja tudi kužnost. Vendar omenjena trditev ne velja vselej, saj nekatere variante virusa sploh ne proizvajajo antigena e. Tekom okužbe imunski sistem izčisti antigen e iz obtoka in v krvi se pojaviju protitelesa anti-HBe. To je po navadi povezano z znatno upočasnitvijo virusnega razmnoževanja v gostitelju.

Če je gostiteljev imunski sistem sposoben očistiti telo virusa, postane antigen HBsAg nezaznaven, pojavijo se pa protitelesa IgG proti površinskem antigenu (anti-HBs) in proti antigenu virusne sredice (anti-HBc).[6] Oseba, ki je negativna na antigen HBsAg in hkrati pozitivna na protitelesa anti-HBs, je bodisi prebolela okužbo bodisi je bila v preteklosti cepljena.

Bolniki, pri katerih ostane HBsAg zaznaven vsaj 6 mesecev, so t. i. prenašalci virusa hepatitisa B.[35] Pri njih gre za kronični hepatitis, ki se kaže v povišanih vrednostih alanin-transferaze in v vnetju jeter, kar ugotovimo z biopsijo jetrnega tkiva. Pri prenašalcih, ki so negativni na antigen e (HBeAg), zlasti pri tistih, ki so se okužili v odrasli dobi, je razmnoževanje virusa zelo zavrto in imajo posledično majhno tveganje za dolgoročne zaplete in za prenos okužbe na druge ljudi.[36]

Novejši testi temeljijo na PCR-ju, pri čemer merimo količino virusnih jedrnih kislin v bioloških vzorcih. Gre za določanje t. i. virusnega bremena (števila kopij jedrnih kislin na ml vzorca), kar se uporablja pri spremljanju poteka bolezni in učinkovitosti zdravljenja.[37]

Prognoza

uredi

Okužba z virusom HBV je lahko bodisi akutna (nenadna, a prehodna) ali kronična (pojavi se počasneje, a traja dolgo). Pri akutni okužbi gostiteljev imunski sistem sam premaga viruse in jih izčisti iz telesa v nekaj tednih ali mesecih.

Pri otrocih je verjetnost spontane ozdravitve manjša. Pri okužehih odraslih ali starejših otrok pride v več kot 95 % do spontanega premaganja virusa; pri njih se razvije imunost na morebitne nadaljnje okužbe. Pri novoroječkih, ki se okužijo med porodom, pa spontano ozdravi le okoli 5 %. Pri okuženih novorojenčih je kar 40% verjetnost, da kasneje v življenju umrejo zaradi jetrne ciroze ali raka jeter. Otroci, ki se okužijo med 1. in 6. letom starosti, je možnost spontane ozdravitve 70-odstotna.[38]

Pri okuženih z virusom hepatitisa B obstaja nevarnost dodatne okužbe z virusom hepatitisa D. Slednji namreč lahko okuži le bolnike s hepatitisom B, saj ta virus nujno potrebuje za tvorbo kapside površinski antigen virusa HBV.[39] Hkratna okužba z virusom hepatitisa D poveča tveganje za nastanek jetrne ciroze ali raka na jetrih.[40]

Pri bolnikih s hepatitisom B je tudi večja verjetnost za pojav nodoznega poliarteriitisa.

Zdravljenje

uredi

Akutna okužba z virusom HBV običajno ne zahteva zdravljenja, saj večina odraslih virus spontano izčisti iz telesa.[41] Zgodnje zdravljenje s protivirusnimi zdravili se priporoča le pri manj kot 1 % bolnikov, pri katerih pride do zelo hude oblike akutne okužbe oziroma pri bolnikih z imunsko pomanjkljivostjo. Kronično okužbo pa je treba zdraviti in s tem zmanjšati tveganje za pojav ciroze in raka na jetrih. Zdraviti je treba kronične bolnike s stalno povišanimi vrednostmi alanin-aminotransferaze (biološki označevalec za oceno delovanja jeter) in visokim virusnim bremenom.[42]

Čeravno nobeno od zdravil na trgu ne omogoči popolne ozdravitve (odstranitev virusa iz telesa), lahko zavrejo razmnoževanje virusa ter bistveno zmanjšajo nevarnost jetrne poškodbe. Učinkovita zdravila so lamivudin, adefovir, tenofovir, telbivudin, entekavir ter interferon alfa-2a in pegiliran interferon alfa-2a. Prednost pegilirane oblike interferona je v tem, da se injicira le enkrat tedensko, medtem ko se mora navadni interferon injicirati vsak dan do trikrat tedensko.[43]

Bolniki se na zdravljenje odzivajo različno, kar je najverjetneje med drugim tudi posledica različnih genotipov virusa HBV. Zdravljenje zmanjša virusno breme, saj se zavre razmnoževanje virusa v jetrih.

Dojenčkom, ki so se rodili materam prenašalkam virusa, lahko dajo protitelesa proti virusu HBV. Če novorojenček prejme injekcijo protiteles v roku 12 ur po rojstvu, se verjetnost za pojav okužbe zmanjša za 95 %. Hkrati ta oblika zdravljenja omogoča varno dojenje.

Reaktivacija

uredi

Po okužbi ostane virus v telesu dalje prisoten in pri nekaterih bolnikih se bolezen ponovi.[44] Sicer je reaktivacija virusa redka, a se pogosteje pojavi pri bolnikih z okrnjenim imunskim sistemom.[45]

Virus HBV vstopa izmenično v cikel razmnoževanja in v cikel, ko miruje. Pri okoli 50 % bolnikov se pojavi akutna reaktivacija. Pri bolnikih moškega spola z vrednostjo alanin-transferaze (ALT) nad 200 UL/L obstaja trikrat večja verjetnost za reaktivacijo virusa kot pri bolnikih z nižjo vrednostjo ALT. Tudi pri bolnikih, ki prejemajo kemoterapijo, obstaja večje tveganje za reaktivacijo virusa. Pri bolnikih, ki prejemajo imunosupresivna zdravila, obstaja prav tako višje tveganje za reaktivacijo virusa HBV, ker ta zdravila med drugim zavirajo tudi delovanje citotoksičnih limfocitov T v jetrih.[46]

Zgodovina

uredi

O prvi epidemiji hepatitisa B je poročal Lurman leta 1885.[47] Leta 1883 so v nemškem mestu Bremen izbruhnile črne koze in 1.289 delavcev v ladjedelnici so cepili z limfo drugih ljudi. V času od nekaj tednov do 8 mesecev po cepljenju je 191 cepljenih delavcev zbolelo za zlatenico; diagnoza se je glasila serumski hepatitis. Drugi delavci, ki so bili cepljeni z drugo serijo limfe, niso zboleli. Lurman je v svojem poročilu, ki predstavlja primer epidemiološke študije, je dokazal, da je vzrok okužbe kontaminirana limfa.

Kasneje po uvedbi podkožnih injekcijskih igel leta 1909 so poročali o številnih podobnih primerih izbruha hepatitisa. Iste igle so namreč pogosto uporabili pri več bolnikih, in sicer pri zdravljenju sifilisa z zdravilom salvarsan. Samega virusa sicer niso poznali do leta 1965, ko je Baruch Blumberg odkril virusov površinski antigen HBsAg (sprva imenovam avstralski antigen) v krvi avstralskih Aboridžinov.[48] Sicer so že od objave MacCallumove raziskave leta 1947 domnevali, da bolezen povzroča virus.[49] Leta 1970 pa so s pomočjo elektronskega mikroskopa odkrili tudi sam virus.[50] V začetku leta 1980 so določili tudi nukleotidno zaporedje virusovega genoma[51] in začeli so preskušati prva cepiva.[52]

Glej tudi

uredi

Reference

uredi
  1. ↑ WHO | Hepatitis B
  2. ↑ FAQ about Hepatitis B Arhivirano 2009-02-09 na Wayback Machine., Stanford University School of Medicine
  3. ↑ 3,0 3,1 »Hepatitis B«. Svetovna zdravtsvena organizacija. 18. julij 2023. Pridobljeno 23. septembra 2023.
  4. ↑ Chang MH (2007). »Hepatitis B virus infection«. Semin Fetal Neonatal Med. 12 (3): 160–7. doi:10.1016/j.siny.2007.01.013. PMID 17336170.
  5. ↑ Pungpapong S; Kim WR; Poterucha JJ (2007). »Natural history of hepatitis B virus infection: an update for clinicians«. Mayo Clin. Proc. 82 (8): 967–75. doi:10.4065/82.8.967. PMID 17673066.
  6. ↑ 6,0 6,1 Zuckerman AJ (1996). Hepatitis Viruses. In: Baron's Medical Microbiology (Baron S et al, eds.) (4 izd.). Univ of Texas Medical Branch. ISBN 0-9631172-1-1.
  7. ↑ 7,0 7,1 Locarnini S (2004). »Molecular virology of hepatitis B virus«. Semin. Liver Dis. 24 (Suppl 1): 3–10. doi:10.1055/s-2004-828672. PMID 15192795.
  8. ↑ 8,0 8,1 Bonino F; Chiaberge E; Maran E; Piantino P (1987). »Serological markers of HBV infectivity«. Ann. Ist. Super. Sanita. 24 (2): 217–23. PMID 3331068.
  9. ↑ Howard CR (1986). »The biology of hepadnaviruses«. J. Gen. Virol. 67 (Pt 7): 1215–35. doi:10.1099/0022-1317-67-7-1215. PMID 3014045.
  10. ↑ Kay A; Zoulim F (2007). »Hepatitis B virus genetic variability and evolution«. Virus Res. 127 (2): 164–76. doi:10.1016/j.virusres.2007.02.021. PMID 17383765.
  11. ↑ 11,0 11,1 Beck J; Nassal M (2007). »Hepatitis B virus replication«. World J. Gastroenterol. 13 (1): 48–64. PMID 17206754.
  12. ↑ Bouchard MJ; Schneider RJ (2004). »The enigmatic X gene of hepatitis B virus«. J. Virol. 78 (23): 12725–34. doi:10.1128/JVI.78.23.12725-12734.2004. PMID 15542625.
  13. ↑ Bruss V (2007). »Hepatitis B virus morphogenesis«. World J. Gastroenterol. 13 (1): 65–73. PMID 17206755.
  14. ↑ Kramvis A; Kew M; François G (2005). »Hepatitis B virus genotypes«. Vaccine. 23 (19): 2409–23. doi:10.1016/j.vaccine.2004.10.045. PMID 15752827.
  15. ↑ Magnius LO; Norder H (1995). »Subtypes, genotypes and molecular epidemiology of the hepatitis B virus as reflected by sequence variability of the S-gene«. Intervirology. 38 (1–2): 24–34. PMID 8666521.
  16. ↑ Tong S; Li J; Wands JR (Oktober 1999). »Carboxypeptidase D is an avian hepatitis B virus receptor«. J. Virol. 73 (10): 8696–702. PMC 112890. PMID 10482623.
  17. ↑ Glebe D; Urban S (Januar 2007). »Viral and cellular determinants involved in hepadnaviral entry«. World J. Gastroenterol. 13 (1): 22–38. PMID 17206752. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. septembra 2011. Pridobljeno 20. junija 2009.
  18. ↑ Iannacone M; Sitia G; Ruggeri ZM; Guidotti LG (2007). »HBV pathogenesis in animal models: recent advances on the role of platelets«. J. Hepatol. 46 (4): 719–26. doi:10.1016/j.jhep.2007.01.007. PMID 17316876.
  19. ↑ Iannacone M, Sitia G, Isogawa M, Marchese P, Castro M, Lowenstein P, Chisari F, Ruggeri Z, Guidotti L (2005). »Platelets mediate cytotoxic T lymphocyte-induced liver damage«. Nature Medicine. 11 (11): 1167–1169. doi:10.1038/nm1317. PMID 16258538.
  20. ↑ Redd JT; Baumbach J; Kohn W; in sod. (2007). »Patient-to-patient transmission of hepatitis B virus associated with oral surgery« (PDF). J Infect Dis (PDF). 195 (9): 1311–4. doi:10.1086/513435. Pridobljeno 12. decembra 2007.
  21. ↑ Alter MJ (2003). »Epidemiology and prevention of hepatitis B«. Semin. Liver Dis. 23 (1): 39–46. doi:10.1055/s-2003-37583. PMID 12616449.
  22. ↑ http://www3.kclj.si/index.php?m=5&s=6&id=378[mrtva povezava] pridobljeno dne 23. 6. 2009
  23. ↑ http://www.ivz.si/javne_datoteke/datoteke/1627-03_Nalezljive_bolezni_2007.pdf Zdravstveni statistični letopis 2007
  24. ↑ http://www.ivz.si/javne_datoteke/datoteke/1420-03_Nalezljive_bolezni_2006.pdf Zdravstveni statistični letopis 2006
  25. ↑ Petersen NJ, Barrett DH, Bond WW, Berquist KR, Favero MS, Bender TR, Maynard JE (1976). »Hepatitis B surface antigen in saliva, impetiginous lesions, and the environment in two remote Alaskan villages«. Appl. Environ. Microbiol. 32 (4): 572–574. PMID 791124.
  26. ↑ »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. februarja 2009. Pridobljeno 20. junija 2009.
  27. ↑ Shapiro CN (1993). »Epidemiology of hepatitis B«. Pediatr. Infect. Dis. J. 12 (5): 433–7. PMID 8392167.
  28. ↑ Zuckerman JN (2006). »Vaccination against hepatitis A and B: developments, deployment and delusions«. Curr. Opin. Infect. Dis. 19 (5): 456–9. doi:10.1097/01.qco.0000244051.23511.09. PMID 16940869.
  29. ↑ Martín-Ancel A; Casas ML; Bonet B (2004). »Implications of postvaccination hepatitis B surface antigenemia in the management of exposures to body fluids«. Infect Control Hosp Epidemiol. 25 (7): 611–3. doi:10.1086/502449. PMID 15301037.
  30. ↑ Joint Committee on Vaccination and Immunisation (2006). »Chapter 18 Hepatitis B«. Immunisation Against Infectious Disease 2006 ("The Green Book") (PDF) (3. edition (Chapter 18 revised 10 October 2007) izd.). Edinburgh: Stationery Office. str. 468. ISBN 0113225288. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. januarja 2013. Pridobljeno 20. junija 2009.
  31. ↑ Mayo Clinic Staff (3. oktober 2008). »Hepatitis B: Prevention - MayoClinic.com«. MayoClinic.com. Pridobljeno 30. januarja 2009.
  32. ↑ O'Connor, John (3. oktober 2008). »Hepatitis B Prevention - The Body«. Body Health Resources Corporation. Pridobljeno 30. januarja 2009.
  33. ↑ »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. decembra 2008. Pridobljeno 25. junija 2009.
  34. ↑ Lai KN; Li PK; Lui SF; in sod. (Maj 1991). »Membranous nephropathy related to hepatitis B virus in adults«. N. Engl. J. Med. 324 (21): 1457–63. PMID 2023605.
  35. ↑ Lok AS; McMahon BJ (2007). »Chronic hepatitis B«. Hepatology. 45 (2): 507–39. doi:10.1002/hep.21513. PMID 17256718.
  36. ↑ Chu CM; Liaw YF (2007). »Predictive factors for reactivation of hepatitis B following hepatitis B e antigen seroconversion in chronic hepatitis B«. Gastroenterology. 133 (5): 1458–65. doi:10.1053/j.gastro.2007.08.039. PMID 17935720.
  37. ↑ Zoulim F (2006). »New nucleic acid diagnostic tests in viral hepatitis«. Semin. Liver Dis. 26 (4): 309–17. doi:10.1055/s-2006-951602. PMID 17051445.
  38. ↑ Kerkar N (2005). »Hepatitis B in children: complexities in management«. Pediatric transplantation. 9 (5): 685–91. doi:10.1111/j.1399-3046.2005.00393.x. PMID 16176431.
  39. ↑ Taylor JM (2006). »Hepatitis delta virus«. Virology. 344 (1): 71–6. doi:10.1016/j.virol.2005.09.033. PMID 16364738.
  40. ↑ Oliveri F; Brunetto MR; Actis GC; Bonino F (1991). »Pathobiology of chronic hepatitis virus infection and hepatocellular carcinoma (HCC)«. The Italian journal of gastroenterology. 23 (8): 498–502. PMID 1661197.
  41. ↑ Hollinger FB; Lau DT (2006). »Hepatitis B: the pathway to recovery through treatment«. Gastroenterol. Clin. North Am. 35 (4): 895–931. doi:10.1016/j.gtc.2006.10.002. PMID 17129820.
  42. ↑ Lai CL; Yuen MF (2007). »The natural history and treatment of chronic hepatitis B: a critical evaluation of standard treatment criteria and end points«. Ann. Intern. Med. 147 (1): 58–61. PMID 17606962.
  43. ↑ Dienstag JL (2008). »Hepatitis B Virus Infection«. New England Journal of Medicine. 359 (14): 1486–1500. doi:10.1056/NEJMra0801644. PMID 18832247. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. februarja 2010. Pridobljeno 20. junija 2009.
  44. ↑ Vierling JM (november 2007). »The immunology of hepatitis B«. Clin Liver Dis. 11 (4): 727–59, vii–viii. doi:10.1016/j.cld.2007.08.001. PMID 17981227.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  45. ↑ Katz LH; Fraser A; Gafter-Gvili A; Leibovici L; Tur-Kaspa R (Februar 2008). »Lamivudine prevents reactivation of hepatitis B and reduces mortality in immunosuppressed patients: systematic review and meta-analysis«. J. Viral Hepat. 15 (2): 89–102. doi:10.1111/j.1365-2893.2007.00902.x. PMID 18184191.[mrtva povezava]
  46. ↑ Bonacini, Maurizio, MD. »Hepatitis B Reactivation«. University of Southern California Department of Surgery. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. novembra 2008. Pridobljeno 4. januarja 2009.
  47. ↑ Lurman A. (1885) Eine icterus epidemic. (v nemščini). Berl Klin Woschenschr 22:20–3.
  48. ↑ Alter HJ; Blumberg BS (1966). »Further studies on a "new" human isoprecipitin system (Australia antigen)«. Blood. 27 (3): 297–309. PMID 5930797.
  49. ↑ MacCallum, F.O., Homologous serum hepatitis. Lancet 2, 691, (1947)
  50. ↑ Dane DS; Cameron CH; Briggs M (1970). »Virus-like particles in serum of patients with Australia-antigen-associated hepatitis«. Lancet. 1 (7649): 695–8. doi:10.1016/S0140-6736(70)90926-8. PMID 4190997.
  51. ↑ Galibert F; Mandart E; Fitoussi F; Tiollais P; Charnay P (1979). »Nucleotide sequence of the hepatitis B virus genome (subtype ayw) cloned in E. coli«. Nature. 281 (5733): 646–50. doi:10.1038/281646a0. PMID 399327.
  52. ↑ »Hepatitis B vaccine«. Lancet. 2 (8206): 1229–30. 1980. PMID 6108398.

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Hepatitis_B&oldid=6272268«
  NODES
Done 1
see 1
Story 2