Obnosna votlina ali paranazalni sinus (latinsko: sinus paranasalis) je vsaka od z zrakom napolnjenih votlin v čelnici, sitki, zagozdnici in zgornji čeljustnici. Odeva jih respiratorna sluznica. Prek ustij (ostia) se povezujejo z nosnima votlinama, sicer pa so v tesnem topografskem razmerju z očesnima votlinama, lobanjsko votlino in možganskimi opnami.

Zgradba

uredi
 
Obnosne votline pri človeku:
1. čelni votlini
2. sitkini votlini
3. zagozdnična votlina
4. zgornječeljustnični votlini

Pri sesalcih so glede na njihovo lego možne različne obnosne votline, ki pa niso prisotne pri vseh vrstah:

Pri človeku so obnosne votline parni zgornječeljustnični votlini, parni čelni votlini, parni sitkini votlini in ena sama zagozdnična votlina.

Vloga

uredi

Preko vodov, ki obnosne votline povezujejo nosno votlino, vstopa vanje zrak. Evolucijska prednost obnosnih votlin je morda povečanje lobanje brez prekomernega povečanja teže glave. Obnosne votline se nahajajo v delih kosti, ki so le malo obremenjeni in se zato ne razvijajo kot ostali predeli.

Bolezni

uredi

Ker so obnosne votline povezane z nosno votlino, se lahko okužbe od tam prenesejo in pride do vnetja (sinusitis). Ker je sluznica v obnosnih votlinah slabo prekrvljena in ker so vodi v nosno votlino ozki, pride hitro do nabiranja sekreta. Pri rinitisu se lahko vodi tudi zamašijo, kar lahko povzroča bolečine pri velikih spremembah tlaka, na primer pri potapljanju, planinarjenju ali potovanju z letalom. Pride lahko tudi do empiema, gnojnega vnetja. Antibiotiki slabo porazdeljujejo v obnosne votline in zato se v njih bakterije pogosto nemoteno zadržujejo. Neozdravljeno vnetje lahko vodi v pogoste ponavljajoče okužbe obnosnih votlin.

  • F.-V. Salomon: Knöchernes Skelett. In: Salomon, F.-V. u. a. (Hrsg.): Anatomie für die Tiermedizin. Enke-Verlag, Stuttgart 2004, Str. 37–110. ISBN 3-8304-1007-7
  NODES
os 28