Piran

Piran (slovenska izgovarjava: [piˈɾáːn] (); italijansko Pirano [piˈraːno]) je obmorsko mestno naselje v Slovenski Istri, z okoli 3.700 prebivalci (2020) na slovenski strani Piranskega zaliva. V Piranu je sedež istoimenske občine, župnije in upravne enote (ta ima oddelke tudi v Luciji), kakor tudi izpostave Pristaniške kapitanije in mednarodnega pomorskega mejnega prehoda.

Piran Pirano
Mesto
Panorama Pirana z mestnega obzidja
Grb
Piran Geografski položaj v Sloveniji
Koordinati: 45°31′43.17″N 13°34′12.7″E
Država	Slovenija
Statistična regija	Obalno-kraška regija
Občina	Piran
Ustanovitev	pred 670
Upravljanje
• župan	Andrej Korenika (2022)
• zavetnik mesta	sveti Jurij (23. april)
Nadm. višina	16 m
Prebivalstvo  (2020)
• Skupno	3.730
Časovni pas	UTC+1 (CET)
Poštna številka	6330
Omrežna skupina	05
Avtomobilska oznaka	KP
Spletna stran	www.piran.si
Piran - mestno jedro
Register kulturne dediščine Slovenije
Nepremični spomenik lokalnega pomena
Lega	Občina Piran
RKD št.	513 (opis enote)
Razglasitev NSLP	10. december 1983

Naselje se nahaja na samem rtu Piranskega polotoka, v neposredni bližini Portoroža. Piran se nahaja na območju, kjer avtohtono živijo pripadniki italijanske narodne skupnosti in kjer je poleg slovenščine uradni jezik tudi italijanščina. V Piranu poleg slovenskih osnovnih in srednjih šol deluje tudi italijanska osnovna šola Vincenzo e Diego de Castro in Gimnazija Antonio Sema Piran. V mestu ima sedež zasebna fakulteta Gea College – Visoka šola za podjetništvo Piran (VŠP).

Piran poleg starega mestnega jedra ob Mandraču in osrednjem Tartinijevem trgu obsega naslednje neuradne predele oz. mestne četrti: Punta, Pusterla na severu, Kaštel, predel ob zunanjem pristanišču (Luka Piran), mestno obzidje in pokopališče za njim, naselje individualnih hiš Belvedere oziroma Mogoron ter pod njim Fornače, kjer je parkirišče in mestna parkirna hiša, kot tudi Morska biološka postaja Piran.

V Piranu je sedež Obalnih galerij (ki vključujejo piranske: Mestno galerijo Piran, Galerijo Herman Pečarič in Galerijo Meduza 2, dve koprski galeriji in eno v Benetkah). V mestu so tudi Apolonijeva palača galerija, Galerija Lera, Galerija Impresije na Fornačah, Piranski akvarij, Pomorski muzej Sergej Mašera, Muzej podvodnih dejavnosti, Muzej školjk in polžev ter Tartinijeva hiša in Gledališče Tartini Piran, katerega upravlja javni zavod Avditorij Portorož.

Podnebje

Podnebje v Piranu je submediteransko, podtip obalno submediteransko podnebje (podnebje oljke), za katerega so značilna dolga in vroča poletja ter sorazmerno mile zime. Povprečne januarske temperature so višje kot po večini Slovenije in znašajo več kot 4 °C, povprečne julijske pa so višje od 22 °C. Morje v Piranskem zalivu je najhladnejše februarja (8 °C), najtoplejše pa avgusta (24 °C). Padavin je malo, med 1000 in 1100 milimetrov, največ jih pade jeseni, nekaj tudi zgodaj spomladi. Nekdaj značilna burja ni več tako pogosta, vseeno pa občasno sunki, predvsem iz smeri Trsta, dosežejo hitrosti tudi preko 100 km/h, kar prebivalcem lahko povzroča nevšečnosti. Prav tako lahko nevšečnosti nastanejo ob pojavu tramontane ali juga, ki sta značilna za obalno področje Slovenije, posebej v povezavi z visoko plimo.

Etimologija

Ime naselja je verjetno grškega izvora, in sicer iz posmostaljenega srednjegrškega pridevnika πυρρανoς 'rdeč', s čimer so poimenovane rdečkaste flišne kamenine na področju Pirana. Manj verjetne so starejše razlage, da ime izhaja iz nekega ženskega grškega osebnega imena Πυρρα, keltsko pyrn, ki se je v rednem jezikovnem razvoju razvilo iz bior-dun v pomenu 'vrh hriba' ali iz lat. pirus v pomenu 'hruška'. Ena od še nepreverjenih teorij o poimenovanju naselja domneva, da se le-to nanaša na Svetega Pirana (en:Saint Piran), zavetnika Cornwalla, katerega rodbina je imela grb, oblikovno skoraj identičnega piranskemu. Nekateri pa izvor imena pripisujejo svetilnikoma, ki sta z ognjem osvetljevala vhod v pristanišče. Pyros je grška beseda za ogenj. V starih listinah se naselje omenja v začetku srednjega veka v latinščini kot Pyrrhanum , približno leta 670 Piranum, Piranom, ex Pirano, 933 de Pirano, 974 Pyranum, in 1282 Piranum.

Zgodovina

Piran v srednjem veku

V 2. polovici 8. stoletja je Istra prešla izpod bizantinske pod frankovsko oblast. Leta 840 je bila priključena k Italskemu kraljestvu, leta 952 kot del Furlanske marke vključena v Nemško cesarstvo, po letu 1209 je imel položaj istrskega mejnega grofa oglejski patriarh. Že od sedemdesetih let 9. stoletja so istrska mesta občasno občutila vpliv Benetk, vendar so se kljub temu, vključno s Piranom, še samostojno razvijala in oblikovala lastno upravo in zakonodajo, tako da so pirančani leta 1274 sprejeli svoj statut. Piran je leta 1283 moral sprejeti oblast Benetk vse do leta 1797, ko je Napoleon Bonaparte Beneško republiko zasedel in razpustil, del njenega ozemlja pa s pogodbo iz Campa Formia priključil Avstriji.

Po propadu Beneške republike je Piran za kratek čas spadal pod Napoleonovo Francijo. V času francoske oblasti je v njegovi bližini leta 1812 prišlo do pomorske bitke med angleškimi in francoskimi bojnimi ladjami, znane kot bitka pri Piranu. Od leta 1797 do leta 1813 so si Francozi in Avstrijci podajali celotno ozemlje Istre.

Po Napoleonovem porazu v Rusiji in pri Waterlooju je Piran po določbah Dunajskega kongresa ostal pod avstrijsko nadoblastjo. Piran je tedaj spadal pod Avstrijsko primorje, deželo Istro. Z razpadom Avstro-ogrske monarhije ob koncu prve svetovne vojne leta 1918 in po podpisu mirovne pogodbe v Rapallu novembra 1920 je bila celotna Istra v okviru kraljevine Italije, vse do njene kapitulacije leta 1943. Do konca druge svetovne vojne je bila del okupacijske operativne cone Jadransko primorje (Adriatisches Küstenland) Wermachta, vojaških enot Tretjega rajha.

Po vojni, med letoma 1945 in 1954, je bila severna Istra del cone B Svobodnega tržaškega ozemlja. Angloameričani so upravljali njegov severni del (cono A), ki je obsegala Trst z okolico in železniško progo Trst-Gorica. Cona B, ki je obsegala severni del Istre do reke Mirne, je bila pod jugoslovansko vojaško upravo. Z londonskim memorandumom iz leta 1954 je STO prenehalo obstajati, cona B pa je bila priključena Jugoslaviji. Dokončno je bila meja med Italijo in Jugoslavijo potrjena z osimskim sporazumom, ki sta ga podpisali Socialistična federativna republika Jugoslavija in Republika Italija 10. novembra 1975 v italijanskem mestu Osimo. Z osamosvojitvijo Slovenije leta 1991 je Piran postal slovensko obalno mesto.

Zavetnik mesta je sveti Jurij.

Prebivalstvo in jezik

Staro mestno prebivalstvo je bilo Rimljansko, pod vplivom Benetk je v novem veku prevladal istrobeneški govor. Od začetka 9. stoletja so v mestno zaledje prodirali Slovani, ki so se doseljevali tudi v mesto, a njihov vpliv na jezikovno podobo Pirana je bil še več stoletji neznaten. Skladatelj Giuseppe Tartini je imel v Piranu glasbeno šolo, ki so jo obiskovali učenci iz vse Evrope.

Gospodarstvo

Naravne gospodarske danosti Pirana so obmorska lega in rodovitno zaledje, vključno s solinami v Sečovljah, Luciji in Strunjanu, ki je že od pred srednjim vekom spadalo k mestu. Na rtu Ronek je mejilo na ozemlje sosednje Izole, na rtu Savudrija pa na umaško območje. Po letu 1954 sta Kaštel in Savudrija kot južna dela piranskega katastrskega okoliša pripadla LR Hrvaški.

Morje je omogočalo ribolov in pomorsko trgovino, zaledje pa pridelavo sadja (grozdje, olive) ter vrtnin. Čeprav so Benetke v tem delu Jadrana nadzirale ves trgovski promet, se je Piran vanj uspešno vključil. To je omogočala proizvodnja kakovostne soli (soline (»solarne«) v Strunjanu, Luciji in Sečovljah), deloma tudi vina in oljčnega olja.

Ob razglasitvi Trsta za svobodno pristanišče (1719) je bil Piran hkrati z drugimi istrskimi mesti oškodovan v trgovskem pogledu, kar je zavrlo njegov razvoj. Piransko gospodarstvo je še naprej temeljilo na poljedelstvu, ribištvu in proizvodnji soli, predvsem v sečoveljskih solinah, ki so bile edine primerne za preobrazbo v modernejši obrat.

Solinarstvo

Pomen solin

Na območju današnje občine Piran so bile v preteklosti razvite različne gospodarske dejavnosti, prednjačile pa so kmetijstvo, ribištvo, pomorske dejavnosti, trgovina in solinarstvo. Solinarstvo in trgovina s soljo sta bili tako pomembni za razvoj Pirana, da njuno omembo najdemo že v najstarejših ohranjenih piranskih mestnih statutih, tudi v tistem iz leta 1274.

Do prvih večjih zabeleženih tehnoloških izboljšav v solinah je prišlo v 80. letih 14. stoletja, ko je mesto že dodobra sprejelo vladavino Beneške republike. Uvedli so tak način pridelave soli, kot so ga imeli na Paških solinah. Solinarji, mojstri s Paga, so prišli v Piran in pripravili solne bazene za nov način priprave tal v kristalizacijskih bazenih, kavedinih. Postopek vzgoje sedimentne plasti iz alg, sadre in solinskega blata na dnu bazenov za pobiranje soli, imenovane petola, je omogočil pridobivanje čiste in od tedaj za Piran značilno bele soli. Zaradi velikih količin pridelane bele soli in njene kakovosti je imel Piran stoletja dolgo velik ugled in pomen med mediteranskimi proizvajalci soli.

Konec 14. stoletja je visoki urad v Benetkah Magistrato dei sali dovolil piranski komuni in njenim solinarjem, da so lahko pridelali 3.500 modijev soli letno. Na solni bazen je bilo dovoljeno pridelati 2 modija soli, kar v današnjih utežnih enotah pomeni približno 1940 kilogramov. Iz razpoložljivih arhivskih listin lahko sklepamo, da so imeli v piranski komuni 1.750 kristalizacijskih bazenov. Beneška republika je imela monopol nad pridelavo in prodajo soli na svojem ozemlju. Z lokalnimi komunami je sklepala pet ali desetletne pogodbe, imenovane Mercati dei sali, s katerimi je urejala vse dejavnosti v zvezi s soljo ter delitev pridelka in zaslužka. Najstarejša tovrstna pogodba, ki je ohranjena v piranskem arhivu, je iz leta 1375. Količina pridelane soli se je v naslednjih obdobjih večala. Piranski komuni je v obliki dajatev pripadalo 1/7 pridelane soli.

Delo v solinah nekoč

Solna polja sečoveljskih solin

Zaradi oddaljenosti solin od Pirana so solinarji gradili solinarske hiše, v katerih so prebivale solinarske družine v času pridobivanja soli in začasno skladiščile družinski solni pridelek. Na še danes aktivnih predelih solin Lera, kjer so v začetku 20. stoletja spremenili način proizvodnje soli, solinskih hiš ni več. Drugače je na sedaj opuščenem predelu Sečoveljskih solin, imenovanem Fontanigge, kjer ostanki solinskih hiš še danes dajejo značilen in prepoznaven pečat krajini.

Meščani so se v času solne sezone preseliti v solinarske hiše, ki so stale v neposredni bližini solnih polj. Tako so imeli dve bivališči: mestno v času zime, pred poletjem pa so se s svojimi ladjicami odpravili v soline, kjer so ob delu dočakali jesen. Bivanje v solinah so si uredili v kamnitih hišah, kjer so imeli vse najnujnejše za življenje in delo na solinah. V temnih kleteh so skladiščili pridelano sol, v majhnih izbah so si privoščili kratek nočni počitek. Gospodinje so pekle kruh v posebnem kaminu zadaj za hišo. Kratek izsek iz življenja solinarjev prikazuje Muzej solinarstva, kjer si je mogoče ogledati obnovljeno solinarsko hišo in stari način pridelovanja soli. Za soline v Sečovljah, Strunjanu in nekdanje v Luciji so bile značilne tudi vetrne črpalke, ki so jih solinarji začeli uporabljati v prvi polovici 19. stoletja. Z njihovo pomočjo so izkoriščali moč vetra in prečrpavali vodo iz nižjih v višje predele ter si tako olajšali delo in povečali učinkovitost.

Ohranjanje tradicije

Povezanost Pirana s solinami je vsaj simbolna še danes. Prav piranska občina s svojimi solinami uvršča Slovenijo v krog tistih mediteranskih držav, v katerih se v enem delu še vedno na tradicionalen in naraven način pridobiva sol iz čiste morske vode, zgolj s pomočjo sonca, vetra in truda solinarjev.

Promet

S Portorožem in Lucijo je bil Piran v letih 1909-1912 povezan s trolejbusom (filobusom), ki ga v letih od 1912 do 1953 zamenjal tramvaj. Danes je kraj povezan z rednimi mestnimi linijami s primestnimi naselji in medkrajevnimi linijami z notranjostjo Slovenije.

Z Benetkami je Piran povezan z mednarodno potniško linijo v času turistične sezone (01.05 - 30.09.2014). Linijo opravlja ladja DORA.

Kulturna dediščina

Cerkve in sakralni spomeniki

• cerkev svetega Jurija
• cerkev Marije Tolažnice
• cerkev Marije Snežne
• cerkev svetega Frančiška
• cerkev Marije Zdravja
• cerkev svetega Štefana
• cerkev svetega Petra
• cerkev svetega Roka
• cerkev svetega Donata

Muzeji in galerije

• Mestna galerija Piran
• Pomorski muzej »Sergej Mašera«
• Muzej podvodnih dejavnosti Piran
• Galerija Herman Pečarič
• Tartinijeva hiša

Galerija fotografij

• 
  Tartinijev trg
• 
  Giuseppe Tartini
• 
  piransko obzidje
• 
  cerkev svetega Jurija
• 
  cerkev Marije Zdravja
• 
  mestna loža
• 
  Benečanka
• 
  pristanišče
• 
  Najzahodnejša točka Slovenske obale - rt Madona
• 
  Rt Madona z morja
• 
  piransko pristanišče
• 
  panorama Pirana
• 
  uličica v bližini Prešernovega nabrežja
• 
  cerkev svetega Donata
• 
  Leto 1962

Prireditve v Piranu

Tartinijev trg ponoči

Piranski glasbeni večeri

Leta 1987 je Kulturno-umetniško društvo Karol Pahor organiziralo tedensko prireditev Piranske miniature, in tedaj se je porodila želja po oplemenitenju obalnega kulturnega življenja in po uveljavljanju vrhunskih domačih glasbenih ustvarjalcev. Podkrepljena je bila z ljubeznijo do Pirana, njegovih arhitekturnih lepot in zavezanostjo tradiciji markantne osebnosti slovitega virtuoza Tartinija. Tako so leta 1979 nastali Piranski glasbeni večeri.

Piranske koncerte organizira Avditorij Portorož vsak petek julija in avgusta v večernem hladu zvočnega Križnega hodnika v Minoritskem samostanu, ob dežju v bližnji cerkvi svetega Frančiška, orgelske koncerte pa v cerkvi svetega Jurija v Piranu ali v cerkvi Marije Rožnovenske v Portorožu. V vseh teh letih so se Piranski glasbeni večeri programsko in vsebinsko obogatili in izoblikovali prepoznaven profil, ki posega v širši slovenski in mednarodni kulturni prostor. Postali so sestavni del piranskega mestnega življenja, identitete in kulturnega ponosa. Glasbeni Tartinijev festival Piran

Tradicionalni krst pomorščakov v Piranu leta 1962

Mednarodni slikarski Ex tempore

Je tradicionalno mednarodno srečanje slikarjev, ki ga v Piranu že več kot 30 let, vsako leto septembra, organizirajo Obalne galerije. Po izboru mednarodne žirije so dela razstavljena v Mestni galeriji, v Križnem hodniku ter na Tartinijevem trgu.

Piranski dnevi arhitekture

Obalne galerije prirejajo vsako leto v mesecu novembru mednarodni simpozij Piranski dnevi arhitekture in na njih podeljujejo nagrado Piranesi. Začetek Piranskih dnevov arhitekture sega v leto 1983, ko se je v Obalnih galerijah pripravljala arhitekturna rasztava Skupine Kras, ki je v slovenski arhitekturi pomenila konec zavezanosti ožjim konvencijam ljubljanske šole za arhitekturo in dala prosto pot razgledovanjem po sodobnih svetovnih arhitekturnih tokovih. V samem začetku so hoteli Piranski dnevi bolj vzpostaviti neposredni stik domače arhitekture z aktualnim evropskim dogajanjem. Zaradi svoje mednarodno zastavljene usmeritve, selektivnega izbora sodelujočih, kontinuitete, predvsem pa visoke ravni strokovne razprave pa so z leti presegli meje domačega prostora in se oblikovali v pomembno središče za pregled aktualnega arhitekturnega dogajanja doma in v svetu.

Primorski poletni festival

V sklopu Primorskega poletnega festivala tudi v Piranu potekajo številne prireditve. Njihova posebnost in lepota sta v tem, da se gledališke igre uprizarjajo na ulicah in trgih in tako slikovita arhitektura Pirana služi igram enkratna in nepozabna kulisa.

Prijateljska mesta / občine

• Vis, Hrvaška (1973)
• Oglej, Italija (1977)
• Ohrid, Severna Makedonija (1981)
• Bjugn, Norveška (1985)
• Castel Goffredo, Italija (1993)
• Indianapolis, ZDA (2001)
• Valetta, Malta (2002)
• Acqualagna, Italija (2003)
• Mangalija, Romunija (2012)
• Porano, Italija (2012)
• Karşıyaka, Turčija (2013)
• Žitara vas, Avstrija (2017)
• Tivat, Črna gora (2018)

Znani Pirančani

• Peter Bossman - zdravnik in politik
• Francesco Bonifacio - duhovnik, svetnik
• František Čap - filmski režiser češkega rodu
• Italo Gabrielli - fizik in zgodovinar
• Giuseppe Tartini - skladatelj in violinist
• Anna Monaro - »svetleča se ženska«

Filmografija

• Slovensko komedijo Naš avto so leta 1962 posneli na več lokacijah v Piranu.
• Slovenski mladinski film Poletje v školjki so leta 1985 posneli na več lokacijah v Piranu, Portorožu, Sečoveljskih solinah.
• Snemanje nekaterih kadrov ameriškega filma Born to ride (1991) je potekalo tudi v Piranu.
• Slovenski film Piran/Pirano so snemali v Piranu.
• Indijski bollywoodski film Naayak (2013) so snemali v Piranu.
• Deloma so v Piranu snemali film Our Man from Jersey, v katerem igrata tudi Mark Wahlberg in Halle Berry.

Viri

• Kladnik, Darinka (2003). Vsa slovenska mesta. Zavod za intelektualno produkcijo, Ljubljana. COBISS 127257088. ISBN 961-91035-1-3.
• Longyka, Primož; in sod. (2011). Matej Zalar (ur.). Potepanja 4, Slovenska in hrvaška Istra. Ljubljana: As-Press. COBISS 255995904. ISBN 978-961-92578-5-2.
• Vinčec, Milan (2009). Istra: Koper, Izola, Piran: kulturno turistični vodnik. Koper, Arsvideo. COBISS 246454272. ISBN 978-961-269-087-8.
• Tretjak, Donatella; Fachin, Niki (2004). Istraː Cres, Lošinjːzgodovinsko-umetnostni vodnik: zgodovina in kultura 50 istrskih občin. Bruno Fachin, Trst. COBISS 2069228. ISBN 88-85289-67-3.
• Julij Titl (1993). Primorje, Kras A-Žː priročnik za popotnika in poslovnega človeka. Murska Sobota: Pomurska založba. COBISS 32785409. ISBN 86-7195-111-1.
• Enciklopedija Slovenije, 8. knjiga - XVI, Mladinska knjiga, 2002.
• Slobodan Simič - Sime, Piran - Pirano, Inštitut za komunikacije in informatiko, Ljubljana, 1996.
• Piran, turistični vodnik, dijaki gimnazije Piran, Piran: Občina Piran, Lokalna turistična organizacija 1999.
• TIC Piran - turistično društvo Portorož
• Snoj, Marko (2009). Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Založba Modrijan.

Zunanje povezave

• Satelitska slika
• Piranski dnevi arhitekture
• Piran na kraji.eu