Wikipedija

Rimska provinca

upravna ozemeljska enota Rimskega imperija

Provinca (latinsko: provincia, mn. provinciae), osnovna in do tetrarhije (okoli leta 296) največja ozemeljska in upravna enota rimskih posesti izven Italije.

Rimske province v obdobju Avgusta (vladal 31 pr. n. št. – 6 n. št.); rumeno: 31. pr. n. št., temno zeleno: 31-19 pr. n. št., svetlo zeleno: 19-9 pr. n. št., rožnato: protektorati
Rimsko cesarstvo v času cesarja Vespazijana (vladal leta 69)

Province so na splošno upravljali visoki politiki ranga senatorjev, običajno bivši konzuli ali bivši pretorji. Kasneje je bila izjema provinca Egipt, ki jo je v cesarstvo po Kleopatrini smrti vključil Avgust. Egiptovski guverner je bil pripadnik nižjega konjeniškega reda (ordo equester), morda zato, da bi od položaja odvrnili rimske senatorje. Izjema je bila edinstvena, vendar skladna z rimsko zakonodajo, ker se je Egipt obravnaval kot Avgustova osebna domena in nadaljevanje tradicije prejšnjih helenističnih kraljev.

Republikanske province

uredi

Izraz provincia je prvotno pomenil zadolžitev ali službo znotraj rimske države.

V Rimski republiki so bili magistrati na ta položaj izvoljeni za obdobje enega leta, tistim, ki so službovali izven mesta Rima, na primer konzulom na vojnih pohodih, pa je bila dodeljena posebna provinca – področje njihovih pristojnosti. Izraz ni bil vezan na določeno ozemlje, dokler ni rimska država med prvo punsko vojno ustanovila svojih prvih provinc: Sicilijo leta 241 pr. n. št. in Sardinijo leta 237 pr. n. št..

Province so se na začetku vsakega leta z žrebom ali neposrednim imenovanjem dodelile prihodnjim guvernerjem. Province, v katerih so pričakovali težave, na primer zaradi vpadov barbarov ali notranjih uporov, so se dodeljevale aktivnim ali bivšim konzulom z velikim ugledom in izkušnjami, ostale pa so dobili pretorji in propretorji.

Od stopnje nevarnosti je bila odvisna tudi porazdelitev legij. V 14. provinci, Luzitaniji, ni bilo na primer nobene stalne legije, medtem ko so bile v Spodnji Germaniji, ki so ji stalno grozili vpadi Germanov preko Rena, kar štiri. Za bodoče guvernerje so bile najbolj zanimive prev najtežavnejše province, ker so težave pomenile vojno, vojna pa plen, sužnje in druge priložnosti za bogatenje.

Seznam republikanskih provinc

uredi
  • 240 pr. n. št. – Sicilija, propretorska provinca, od leta 27 pr. n. št senatska provinca
  • 237 pr. n. št. – Korzika in Sardinija (rimska provinca), propretorska provinca, od leta 27 pr. n. št senatska provinca
  • 203 pr. n. št. – Cisalpska Galija, propretorska provinca, okoli leta 42 pr. n. št. združena z Italijo
  • 197 pr. n. št. – Prednja in Zadnja Hispanija, propretorski provinci, od leta 27 pr. n. št. cesarski provinci
  • 167 pr. n. št. – Ilirik, propretorska provinca, od leta 27 pr. n. št. cesarska provinca
  • 147 pr. n. št. – Afrika, prokonzulska provinca, od leta 27 pr. n. št. senatska provinca
  • 146 pr. n. št. – Makedonija, propretorska provinca, od leta 27 pr. n. št. cesarska provinca
  • 129 pr. n. št. – Azija, prokonzulska provinca, od leta 27 pr. n. št. senatska provinca
  • 120 pr. n. št. – Transalpska, kasneje Narbonska Galija, propretorska province, od leta 27 pr. n. št. senatska provinca
  • 78 pr. n. št. – Kilikija, kasneje Kilikija in Ciper
  • 74 pr. n. št. – Bitinija, kasneje Bitinija in Pont, propretorska provinca, od leta 27 pr. n. št. senatska provinca
  • 74 pr. n. št. – Kreta in Cirenajka, propretorska provinca, od leta 27 pr. n. št. senatska provinca
  • 66 pr. n. št. – Korduena, od leta 27 pr. n. št. cesarska provinca
  • 64 pr. n. št. – Kilikijain Ciper, propretorska provinca, od leta 27 pr. n. št. senatska provinca
  • 64 pr. n. št. – Sirija, propretorska provinca, od leta 27 pr. n. št. cesarska provinca
  • 51 pr. n. št. – Galija, razdeljena leta 22 pr. n. št.
  • 30 pr. n. št. – Egipt, osebna domena cesarja Avgusta s posebnim guvernerjem - prefektom Egipta (Praefectus Aegypti)
  • 29 pr. n. št. – Mezija, propretorska provinca, od leta 27 pr. n. št. senatska provinca

Rimske province v Principatu

uredi
 
Rimsko cesarstvo v času cesarja Trajana leta 117; cesarske province so obarvane zeleno, senatorske rjavo in protektorati sivo

Po umoru Julija Cezarja leta 44 pr. n. št. se je začela dolgoletna državljanska vojna. Kot nesporen zmagovalec in vladar rimske države je iz vojne s podporo vojske izšel Avgust, ki je uveljavil svojo moč in teoretično ponovno vzpostavil oblast rimskega senata. Senat mu je podelil naslov Avgusta (latinsko avgustus - vzvišeni), kar je pomenilo začetek Rimskega cesarstva. Dobil je oblast v Egiptu in drugih najbogatejših in strateško najpomembnejših provincah: Galiji, Hispaniji in Siriji, vključno s Kilikijo in Ciprom.

S spremembo oblasti se je spremenil tudi položaj provinc. Province so se razvrstile na senatske in cesarske, odvisno od tega, ali je guvernerja imenoval senat ali cesar osebno. Starejše province, ki so bile ustanovljene že v Republiki, so bile praviloma senatske. Upravljali so jih prokonzuli, izbrani z žrebom med senatorji, ki so bili, odvisno od province, bivši konzuli ali pretorji. Cesarske province so upravljali cesarjevi legati (legatus Augusti pro praetore) - senatorji s konzulskim ali pretorskim položajem, ki jih je izbral cesar. Egipt in nekatere manjše province, v katerih ni bilo nobene legije, so upravljali prokuratorji (Egipt je upravljal prefekt), ki jih je izbral cesar iz nižjega nesenatorskega reda konjenikov (ordo equester).

Status provinc se je spreminjal. Leta 68 je bilo 36 provinc, od tega 11 senatskih in 25 cesarskih. Slednje je upravljalo 15 legatov in 10 prokuratorjev ali prefektov.

V Principatu se je spreminjalo tudi število kot velikost provinc, nekaj zaradi novih osvajanj, nekaj zaradi delitve obstoječih. Velike province ali province z velikim številom legij, na primer Sirija in Mezija, so bile razdeljene na manjše, da bi guvernerji ne imeli prevelike moči.

Seznam provinc, ustanovljenih v Principatu

uredi

Mnoge naštete province so bile pod rimsko vojaško oblastjo ali pod oblastjo rimskih odvisnih držav že dolgo pred uradno razglasitvijo za rimsko provinco. V seznamu so zato navedene letnice njihovih uradnih ustanovitev in ne osvojitev.

Pozno republikansko obdobje

uredi

V poznem republikanskem obdobju so rimske oblasti na splošno raje želele, da je večina ljudi v rimskih provincah do neke mere častila, spoštovala in častila bogove iz ožjega Rima in rimske Italije, poleg običajnih storitev v čast njihovim "tradicionalnim" bogovom.

Prehod v cesarstvo

uredi

Naraščajoče prakse prorogacij in zakonsko opredeljenih 'super ukazov', ki so jih poganjale politične taktike popularis, so spodkopale republikansko ustavno načelo letno izvoljenih magistratov. To je mogočnim možem omogočilo, da so si preko svojih provincialnih poveljstev nabrali nesorazmerno bogastvo in vojaško moč, kar je bil eden glavnih dejavnikov pri prehodu iz republike v imperialno avtokracijo.[1][2][3][4][5]

Senat se je v mnogih primerih poskušal upreti tem poveljstvom: vsako veliko vojno je raje razdelil na več teritorialno ločenih poveljstev; iz podobnih razlogov je nasprotoval lex Gabinia, ki je Pompeju podelil prekrivajoče se poveljstvo nad velikimi deli Sredozemlja. Senat, ki je dolgo deloval kot kontrolo aristokratskih ambicij, ni mogel ustaviti teh ogromnih ukazov, ki so sčasoma dosegli vrhunec z zmanjšanjem števila smiselno neodvisnih guvernerjev v obdobju triumvirata na tri može in s koncem republike, enemu človeku.

Zgodnje cesarsko obdobje

uredi

Med svojim šestim in sedmim konzulatom (28. in 27. pr. n. št.) je Avgust začel proces, s katerim se je republika vrnila v »normalnost«: tisto leto je mesec za mesecem delil fasce s svojim konzularnim kolegom in napovedal odpravo triumvirata do konec leta v skladu z obljubami, da bodo to storili ob koncu državljanskih vojn.[6] Na začetku leta 27 pr. n. št. je imel Avgust uradno provincialno poveljstvo nad vsemi rimskimi provincami. Tistega leta je v svoji 'prvi poravnavi' očitno vrnil svoj nadzor nad njimi in njihovimi pridruženimi vojskami senatu, verjetno z izjavo, da je naloga, ki mu jo je dodelil lex Titia, ki je ustvaril triumvirat, ali da je vojna proti Kleopatri in Antoniju je bil dokončan.[7] V zameno je na skrbno vodenem sestanku senata dobil poveljstvo nad Španijo, Galijo, Sirijo, Kilikijo, Ciprom in Egiptom, ki jih je imel deset let; te province so vsebovale 22 od 28 obstoječih rimskih legij (več kot 80 odstotkov) in vsebovale vsa bodoča vojaška središča.

Province, ki so bile dodeljene Avgustu, so postale znane kot cesarske province, preostale province, večinoma demilitarizirane in omejene na starejša republikanska osvajanja, pa so postale znane kot javne ali senatorske province, saj je njihove poveljnike še vedno dodeljeval senat vsako leto v skladu z tradicija.[8] Ker nihče ni mogel poveljevati praktično vsem obmejnim regijam cesarstva hkrati, je Avgust za vsako provinco imenoval podrejene legate z naslovom legatus Augusti pro praetore. Ti legati so verjetno imeli imperium, vendar zaradi pomanjkanja neodvisnega poveljstva niso mogli zmagati in jih je lahko kadar koli zamenjal njihov nadrejeni (Avgust). Ti dogovori so verjetno temeljili na precedensu Pompejevega prokonzulstva nad španskimi provincami po letu 55 pr. n. št. v celoti prek legatov, medtem ko je ostal v bližini Rima. Nasprotno pa so javne province še naprej vodili prokonzuli s formalno neodvisnimi poveljstvi. Samo v treh javnih provincah je bilo nekaj vojske: v Afriki, Iliriku in Makedoniji; po Avgustovih balkanskih vojnah je le Afrika obdržala legijo.[9]

Da bi bila ta monopolizacija vojaških poveljstev sprejemljiva, je Avgust ločil prestiž od vojaškega pomena in ga obrnil. Naziv pro pretore je ob koncu republike izginil iz uporabe in je bil ne glede na to v slabšem statusu od prokonzula. Bolj radikalno, Egiptu (ki je bil dovolj močan, da je tamkajšnji poveljnik lahko sprožil upor proti cesarju) je poveljeval konjeniški prefekt, »res zelo nizek naziv«, saj so bili prefekti običajno nižji častniki, konjeniki pa običajno niso bili del elita. V Avgustovi »drugi poravnavi« leta 23 pr. n. št. se je odpovedal svojemu stalnemu konzulatu v zameno za generalnega prokonzula – s posebnim odstopanjem od zakona, ki je razveljavil imperij znotraj mesta Rim – nad cesarskimi provincami. Preko senata si je podelil tudi splošno podelitev imperium maius, ki mu je dala prednost pred navadnimi guvernerji javnih provinc, kar mu je omogočilo vmešavanje v njihove zadeve.[10]

Znotraj javnih in cesarskih provinc so obstajale tudi razlike v rangu. V javnih provincah so bile province Afrike in Azije podeljene samo bivšim konzulom; bivši pretorji so sprejeli druge. Cesarske province so sčasoma ustvarile tristopenjski sistem s prefekti in prokuratorji, legati pro pretore, ki so bili bivši pretorji, in legati pro praetore, ki so bili bivši konzuli. Guvernerji javnih provinc so običajno služili le eno leto; guvernerji cesarskih provinc so na drugi strani običajno služili nekaj let, preden so se zamenjali. Obseg, v katerem je cesar izvajal nadzor nad vsemi provincami, se je v cesarskem obdobju povečal: Tiberij je na primer nekoč grajal legate v cesarskih provincah, ker niso posredovali finančnih poročil senatu; do Klavdijeve vladavine pa so prokonzuli senatskih provinc redno prejemali ukaze neposredno od cesarja.[11]

Pozno cesarsko obdobje

uredi
 
Nova teritorialna delitev tetrarhičnega sistema, ki jo je promoviral Dioklecijan (ok. 300 n. št.)
 
Rimsko cesarstvo in njegova administrativna ureditev okoli leta 395

Cesar Dioklecijan je uvedel radikalno reformo, znano kot tetrarhija (284–305 n. št.), z zahodnim in vzhodnim višjim cesarjem, ki so ga imenovali avgust, vsakega je podprl mlajši cesar (in imenovani naslednik), ki je bil imenovan cesar. Vsak od teh štirih je branil in upravljal četrtino cesarstva. V 290-ih letih je Dioklecijan cesarstvo na novo razdelil na skoraj sto provinc, vključno z Rimsko Italijo. Njihovi guvernerji so bili hierarhično razvrščeni, od prokonzulov Afrika Proconsularis in Azije preko tistih, ki so jih vodili consulares in correctores do praesides. Province so bile združene v (prvotno dvanajst) škofij, ki jih je običajno vodil vicarius, ki je nadziral njihove zadeve. Le prokonzuli in mestni prefekt (Praefectus urbi) Rima (in kasneje Konstantinopla) so bili izvzeti iz tega in so bili neposredno podrejeni tetrarhom.

Čeprav so bili cesarji kmalu izločeni iz slike, je cesar Konstantin I. Veliki leta 318 obnovil štiri upravna središča v obliki pretorijskih prefektur, katerih nosilci so se na splošno pogosto menjavali, kot v običajnih magistratih, vendar brez sodelavcev. Konstantin je ustvaril tudi novo prestolnico, po njem imenovano Konstantinopel, ki so jo včasih imenovali 'Novi Rim', ker je postal stalni sedež vlade. V sami Italiji Rim že nekaj časa ni bil cesarska rezidenca in leta 286 je Dioklecijan uradno preselil sedež vlade v Mediolanum (sodobni Milano), sam pa se je nastanil v Nikomediji. V 4. stoletju je bila upravna struktura večkrat spremenjena, vključno s ponavljajočimi se poskusi z vzhodno-zahodnimi socesarji.[12]

Podrobne informacije o ureditvah v tem obdobju so vsebovane v Notitia Dignitatum (Zapis uradov), dokumentu iz začetka 5. stoletja. Večina podatkov je črpanih iz tega verodostojnega cesarskega vira, saj so tam podana imena območij, ki so jim vladali in nazivi guvernerjev. Vendar pa obstajajo razprave o viru nekaterih podatkov, zapisanih v notitiji in zdi se jasno, da so nekateri lastni viri starejši od drugih. Nekateri učenjaki to primerjajo s seznamom vojaških ozemelj pod ducesi, zadolženimi za obmejne garnizije na tako imenovanih limites in Comites rei militaris višjega ranga, z bolj mobilnimi silami, in kasnejšim, še višjim magistri militum.[13]

Justinijan I. je naredil naslednje velike spremembe leta 534–536 z odpravo v nekaterih provincah stroge ločitve med civilno in vojaško oblastjo, ki jo je vzpostavil Dioklecijan. Ta proces se je nadaljeval v večjem obsegu z ustanovitvijo izrednih eksarhatov v 580-ih in dosegel vrhunec s sprejetjem sistema vojaških tem v 640-ih, ki je v celoti nadomestil starejšo upravno ureditev. Nekateri učenjaki uporabljajo reorganizacijo cesarstva v themata v tem obdobju kot eno od razmejitev med dominacijo in bizantinskim (ali poznejšim rimskim) obdobjem.

Seznam poznorimskih provinc

uredi

Pretorska prefektura Galija

uredi

Latinski naziv Galija (latinsko: Gallia) se je včasih uporabljal za vsa keltska ljudstva in njihova ozemlja, na primer vse Brite, ter germanske in iberske province s prebivalci s keltsko kulturo. V množini (latinsko: Galliae) je naziv pomenil vse omenjene pokrajine in ne samo Galije, ki jo Cezar omenja v svojih Komentarjih galskih vojn.

Dioceza Galija

uredi

Galija je pokrivala skoraj polovico galskih provinc zgodnjega Rimskega cesarstva:

Dioceza Vienne

uredi

Ime je dobila po mestu Vienna, sedanjem Viennu. Dioceza je bila v celoti na sedanjem francoskem ozemlju, v grobem južno od Loare. Prvotno je bila del Cezarjeve province Transalpske Galije:

V 5. stoletju je Viennsko diocezo nadomestila dioceza Sedem provinc (Septem Provinciae) s podobnimi mejami.

Dioceza Britanija

uredi
  • Maxima Caesariensis
  • Valencijaa
  • Prva Britanija
  • Druga Britanija
  • Flavia Caesariensis

Pretorska prefektura Italija in (zahodna) Afrika

uredi

Italija je bila prvotno enovita dioceza, potem pa se je razdelila na severni in južni del. Delitev Italije na regije je izvedel že Avrelijan.

Dioceza Italia suburbicaria

uredi

Naziv Suburbicaria je pomenil neposredno okolico prestolnice Rima. Vključevala je tudi otoke, ki so bili naseljeni z drugimi ljudstvi. V antiki niso spadali k Italiji in so bili v primerjavi s celino v podrejenem položaju.

  • Kampanija
  • Toskana in Umbrija
  • Picenum Suburbicarium
  • Apulija in Kalabriija
  • Brucija in Lukanija
  • Samnij
  • Valerija
  • Korzika
  • Sicilija
  • Sardinija

Dioceza Italia annonaria

uredi

Naziv Annonaria je pomenil ozemlja, iz katerih se je oskrboval Rim, se pravi severno Italijo in Retijo.

  • Venetija in Histrija
  • Emilija
  • Ligurija
  • Flaminija in Picenum Annonarium
  • Kotijske Alpe
  • Retija I
  • Retija II

Dioceza Afrika

uredi

Dioceza Afrika je obsegala srednji del rimske severne Afrike.

Pretorska prefektura Ilirik

uredi

Prefektura Ilirik je dobila ime po bivši provinci Ilirik. Prvotno je imela dve diocezi – Panonijo in Mezijo. Dioceza Mezija je bila kasneje razdeljena na diocezi Makedonijo in Dakijo.

Dioceza Panonija

uredi

Panonija je bila ena od dveh diocez v vzhodnih četrtinah tetrarhije, ki ni pripadala grškemu kulturnemu krogu. Druga je bila Dakija. V vzhodno polovico cesarstva je bila vključena leta 395, ko je Teodozij I. določil dokončno mejo med cesarstvoma.

Dioceza Dakija

uredi

Dačani so bili prvotno naseljeni v Transilvaniji, ki jo je k cesarstvu priključil Trajan. Med invazijami v 3. stoletju je bila Dakija večinoma zapuščena. Nekaj prebivalcev iz zapuščenih ozemelj se je umaknilo in naselilo na južni obali Donave. Svojo novo domovino so imenovali Dakija, da bi zmanjšali slab vtis, ki ga je na ugled cesarstva naredil umik iz prave Dakije. Diocezo Dakijo je Teodozij I. leta 384 prenesel v Zahodno cesastvo, verjetno kot delno nadomestilo cesarici Justini za svoje priznanje uzurpacije Magna Maksima v Britaniji, Galiji in Hispaniji.

V diocezo Dakijo so bile vključene

Dioceza Makedonija

uredi

Diocezo Makedonijo je Teodozij I. leta 384 prenesel v Zahodno cesastvo, verjetno kot delno nadomestilo cesarici Justini za svoje priznanje uzurpacije Magna Maksima v Britaniji, Galiji in Hispaniji.

Pretorska prefektura Orient

uredi

Prefektura Orient (Vzhod) je bila še dolgo padcu Rima jedro Bizantinskega cesarstva. Njen pretorijanski prefekt je bil zadnji preživeli prefekt, njegov položaj pa se postopoma je pretvoril v položaj notranjega ministra.

Dioceza Trakija

uredi

Dioceza Trakija je obsegala najbolj vzhodni del Balkanskega polotoka in evropsko zaledje Konstantinopla s provincami:

Dioceza Azija

uredi

Azija (Asia) ali Mala Azija (Asia Minor) je bilo antično latinsko ime Anatolije. Dioceza Azija je obsegala samo zahodni del Anatolije, večinoma ob Egejskem morju.

  • Azija
  • Helespont
  • Pamfilija
  • Karija
  • Lidija
  • Likija
  • Likaonija
  • Pizidija
  • Frigija Pacatiana
  • Frigija Salutaris
  • in pripadajoči (sedaj večinoma grški) otoki, imenovani tudi Insulae (Otoki)

Dioceza Pont

uredi

Pont (Pontus) je latinizirano grško ime (Črnega) morja - Pontos (Euxinos).

Dioceza Pont je vsebovala dele Male Azije ob Črnem morju in njeno gorato središče ter zelo spremenlljivo obmejno ozemlje s Partijo/Perzijo na severu.

  • Bitinija
  • Galatija
  • Galatija Salutaris
  • Paflagonija
  • Honorias
  • Kapadokija I
  • Kapadokija II
  • Helenopont
  • Polemonski Pont
  • Armenija I
  • Armenija II

Dioceza Orient

uredi

Dioceza je delila svoje geografsko ime z istoimensko prefekturo tudi potem, ko je njen bogatejši del Egipt postal samostojna dioceza. Dioceza je imela pomembno vlogo zaradi meje s Sasanidi in neukrotljivih puščavskih plemen.

Obsegala sedanjo Sirijo, Libanon, Irak, Izrael in Palestinska ozemlja brez puščavskega zaledja.

Posedovala je tudi jugovzhodno obalo Male Azije in bližnji otok Ciper.

  • Kilikija I
  • Kilikija II
  • Izavrija
  • Korduena
  • Ciper

Dioceza Egipt

uredi

Obsegala je severno vzhodno Afriko, se pravi večino Egipta, ki je bil žitnica cesarstva in osebna domena cesarjev. Bila je edina dioceza, ki ni bila pod oblastjo vikarija, ampak guvernerja z edinstvenim nazivom Praefectus Augustalis. Nastala je z odcepitvijo od diocese Orient.

Vsi civilni guvernerji, razen enega, so bili iz srednjega družbenega razreda praeses provinciae.

  • Egipt okoli Aleksandrije, ki se je prvotno imenoval Aegyptus Iovia (Jupitrov Egipt), se je preimenoval v Spodnji Egipt in se kasneje razdelil na dve provinci.
  • Avgustamnika je obsegala preostali del Spodnjega Egipt in bila skupaj z vzhodnim delom Nilove delte edina egiptovska provinca, ki je imela nižje rangiranega guvrenerja korektorja. Prvotno se je imenovala Aegyptus Herculia in se je kasneje razdelila na dve provinci.
  • Tebe so obsegale Gornji Egipt. Nubija južno od File je bila prepuščena lokalnim plemenom, kasneje pa razdeljena na Gornjo in Spodnjo Nubijo.
  • Arkadija ali Egiptovska Arkadija, ki ni imela nobene zveze sz Grško Arkadijo.

Dioceza Egipt je poleg sedanjega Egipta posedovala tudi bivšo province Cirenajko, vzhodni del sedanje Libije (v antiki je naziv Libija pomenil celoten afriški continent). Cirenajka je bila razdeljena na več provinc, ki so jih upravljali predsedniki (praeses):

  • Gornja Libija
  • Spodnja Libija

Sklici

uredi
  1. ↑ Drogula 2015, str. 311. "The use of populär legislation to manipulate provinciae and provincial assignment would also create the armies that brought down the republic".
  2. ↑ Nicolet, Claude (1991) [1988]. Space, geography, and politics in the early Roman empire. University of Michigan Press. str. 1, 15. ISBN 978-0472100965.
  3. ↑ Hekster, Olivier; Kaizer, Ted. Frontiers in the Roman world. str. 8.
  4. ↑ Eder, W (1993). »The Augustan principate as binding link«. Between republic and empire. University of California Press. str. 98.
  5. ↑ Lintott 1999, str. 114.
  6. ↑ Crook 1996, str. ;76–77.
  7. ↑ Drogula 2015, str. 354; Aug. RG 34.
  8. ↑ Drogula 2015, str. 355.
  9. ↑ Drogula 2015, str. 364.
  10. ↑ Drogula 2015, str. ;360–363.
  11. ↑ Bowman 1996, str. ;347–48, noting also that Tiberius regularly remitted embassies from cities in the senatorial provinces to the senate to allow it "an illusion of its traditional functions".
  12. ↑ Nuovo Atlante Storico De Agostini, 1997, pp. 40–41. (In Italian)
  13. ↑ »Note sull'«anzianità di servizio» nel lessico della legislazione imperiale romana« (v italijanščini). Pridobljeno 20. novembra 2021.
  14. ↑ 14,0 14,1 Provincia Sclaborum, Moja Slovenija Arhivirano 2011-07-14 na Wayback Machine.. Pridobljeno dne 13. oktobra 2012.

Viri

uredi
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Rimska_provinca&oldid=6289521«
  NODES
Done 1