Tefnut
Tefnut je bila staroegipčanska boginja vlage, vlažnega zraka, rose in dežja.[1] Bila je sestra in žena boga zraka Šuja in mati Geba in Nut.
| Tefnut | |||||
|---|---|---|---|---|---|
Boginja dežja, zraka, vlage, vremena, rose, plodnosti in vode | |||||
 Boginja Tefnet, upodobljena kot ženska z glavo levijne in sončnim diskom na glavi | |||||
| Ime v hieroglifih |
| ||||
| Kultno središče | Heliopol, Leontopol | ||||
| Simbol | levinja | ||||
| Osebne informacije | |||||
| Starši | Ra/Amon in Iusas | ||||
| Sorojenci | Geb in Nut | ||||
| Sorodniki | Šu, Hator, Maat | ||||
| Partner | Šu | ||||
Etimologija
urediDobeseden prevod njenega imena je Ta voda.[2] Povezano je z glagolom tfn, ki pomeni pljuniti,[3] rositi ali pršeti. Nekatere različice mita o stvaritvi sveta pravijo, da jo je izpljunil Ra/Amon, zato se je njeno ime v kasnejših besedilih pisalo kot pljuvajoča usta.[4]
Kot večina egipčanskih božanstev, vključno z njenim bratom Šujem, nima Nefnut niti enega ideograma ali simbola. Njeno ime v hieroglifih sestavljajo štirje glasovni simboli t-f-n-t. Čeprav fonogram n predstavlja valove na vodni površini, se nikoli ni uporabljal kot ideogram ali determinant za besedo voda (mw) ali kaj drugega, kar je povezano z njo.[5]
Mitološko poreklo
uredi
Tefnut je bila hčerka sončnega boga Ra-Amona. Poročena je bila s svojim bratom Šujem in bila mati neba (Nut) in zemlje (Geb). Njeni vnuki so bili Oziris, Izida (Vesir), Set (Aset), Neftis (Nebthet) in v nekaterih različicah Hor starejši (Heru Ver). Bila je tudi stara mati Hora mlajšega (Heru-sa-Aset). Skupaj z očetom, bratom, otroki, vnuki in pravnuki je bila članica heliopolske Eneade.
O ustvarjenju Tefnut in njenega dvojčka, brata Šuja, obstajajo številni miti. V vseh različicah je Tefnut produkt partenogeneze. Vse različice vključujejo tudi nekaj različnih telesnih tekočin.
V heliopolskem mitu o stvaritvi je sončni bog Amon masturbiral in ustvaril Tefnut in Šuja.[6][7]
V nekaterih različicah mita je Amon pogoltnil svojo spermo in jo nato izpljunil in s tem ustvaril dvojčka. V nekaterih različicah je izpljunil slino.</ref>[7]
Besedila na krstah vsebujejo navedke, da je bil Šu izkihan iz Amonovega nosa, Tefnut pa izpljunjena kot slina. Bremner-Rindov papirus in Memfiška teologija opisujejo Amona, ki masturbira v svoja usta in izpljune spermo kot dvojčka Tefnut in Šuja.[8]
Ikonografija
urediTefnut je bila levje božanstvo in se je kot članice heliopolske Eneade upodabljala kot ženska z glavo levinje. Upodablja se tudi kot levinja ali ženska. V svoji človeški ali polčloveški obliki je nosila lasuljo z uraeusom s kačo ali uraeusom in sončnim diskom. Včasih je upodobljena kot kača z levjo glavo ali ženska z dvema glavama, od katerih je druga bratova.[9]
Med osemnajsto in devetnajsto dinastijo, zlasti v amarnskem obdobju, se je Tefnut upodabljala v človeški obliki z nizko plosko pričesko, iz katere so rasle rastline. Podobno pričesko je nosila Ehnatonova mati Tija, ki se je istovetila s Hator-Nefnut. Za ikonsko modro krono faraonove žene Nefertiti arheolog Joyce Tyldesley domneva, da izhaja iz Tijine pričeske in morda kaže, da so jo istovetili s Tefnut.[10]
Kultna središča
urediGlavni Tefnutini kultni središči sta bili Heliopol in Leontopol (sodobni Tel el-Muqdam). V Heliopolu je bila članica mestne Velike eneade.[9] Omenjala se je v povezavi s čiščenjem wabeta (svečenika) kot del tempeljskega obredja. V mestu je imela svetišče z imenom Spodnji Menset.[1]
- Vstopil sem k tebi
- z Velikim za seboj
- in (mojo) čistostjo pred menoj:
- šel sem mimo Tefnut,
- ki me je oprala krivde,
- in (zdaj) sem zares svečenik, sin svečenika tega templja.
- Berlinski papirus 3055[11]
V Karnaku je bila Tefnut članica Velike eneade. K njej so molili za zdravje in dobro počutje faraona.[12]
V Leontopolu v Nilovi delti so njo in Šuja častili kot par levov.[13]
Mitologija
urediTefnut je bila povezana z drugimi boginjami levinjami kot Rajevo oko.[14] Kot levinja je predstavljala jezne in srdite aspekte. V besu naj bi pobegnila v Nubijo, od koder jo je nazaj pripeljal Tot.[4] V zgodnjih piramidnih besedilih naj bi bila njena vagina vir čistih voda.[15]
Sklici
uredi- ↑ 1,0 1,1 The Routledge Dictionary of Egyptian Gods and Goddesses, George Hart, ISBN 0-415-34495-6.
- ↑ Collier, Mark; Manley (1999). How to read Egyptian Hieroglyphs. Bill. London: British Museum Press. ISBN 0-7141-1910-5.
- ↑ Tefnut. Henadology.
- ↑ 4,0 4,1 Wilkinson, Richard H. (2003). The Complete Gods and Goddesses of Ancient Egypt. London : Thames & Hudson. str. 183. COBISS 12865081. ISBN 0-500-05120-8.
- ↑ Betro, Maria Carmela (1996). Hieroglyphics: The Writings of Ancient Egypt. Abbeville Press. str. 163. ISBN 0-7892-0232-8.
- ↑ Hassan, Fekri A (1998). 5. V Lucy Goodison, Christine Morris. Ancient Goddesses. London: British Museum Press. str. 107. ISBN 0-7141-1761-7.
- ↑ 7,0 7,1 Watterson, Barbara (2003). Gods of Ancient Egypt. Sutton Publishing. str. 27. ISBN 0-7509-3262-7.
- ↑ Pinch, Geraldine (2002). Handbook of Egyptian Mythology. ABC-CLIO. ISBN 1-57607-242-8.
- ↑ 9,0 9,1 Wilkinson, Richard H. (2003). The Complete Gods and Goddesses of Ancient Egypt. London : Thames & Hudson. str. 183. COBISS 12865081. ISBN 0-500-05120-8.
- ↑ Tyldesley, Joyce (2005). Nefertiti: Egypt's Sun Queen (2. izdaja). Penguin UK. ISBN 978-0140258202. Pridobljeno 17. januarja 2016.
- ↑ Hays, H.M (2009). Nyord R, Kyolby A, ur. Between Identity and Agency in Ancient Egyptian Ritual. Leiden University Repository: Archaeopress: 15–30. hdl: 1887/15716. Obred 25 v Moret, Le Rituel de Cult, Pariz 1902.
- ↑ Meeks, Dimitri; Christine Favard-Meeks (1999). Daily Life of the Egyptian Gods. Pimlico. str. 128. ISBN 0-7126-6515-3.
- ↑ The Routledge Dictionary of Egyptian Gods and Goddesses, George Hart. ISBN 0-415-34495-6,
- ↑ Watterson, Barbara (2003). Gods of Ancient Egypt. Sutton Publishing. ISBN 0-7509-3262-7.
- ↑ The Ancient Egyptian Pyramid Texts, prevod R.O. Faulkner, vrstica 2065 Utt. 685.